Đordano beži!
Beži što pre, beži daleko i ne vračaj se.
Najhujša šala, ki sem ji bil priča, se je zgodila na srečanju letnika, torej med študijskimi kolegi. Dobili smo se v gozdarski koči ob manjšem jezeru. Zvečer, ko so se oglasile žabe, sta se Garči in Joco odločila, da je čas, da nalovimo jutrišnje kosilo. Nista pritegnila veliko pomočnikov, sta pa pritegnila vso pozornosti, zato sta se naloge lotila sama in bila sta vztrajna. Zabava se je iz tople sobe preselila na obalo in se razviljal v najbolj ugodni smeri. Kjer je manjkalo opreme, kot so škornji, košare in podobne malenkosti jo je nadomestila dobra volja lovcev in publike in ajmer je bil kmalu poln. Ker ni bilo hladilnika, sta lovca oziroma nabiralca svežost jutrišnjega kosila poskusila zagotoviti s tem, da sta ajmar z živimi žabami napolnila z vodo ga natančno pokrila in močno obtežila. Seveda je dejstvo, da so žabe zavarovana živalska skupina, med 30 diplomanti biotehniške fakultete, pritegnilo zelo različna mnenja. Alenka in Katarina, sta se izkazali z odličnim poznavanjem problematike. Debata je bila na vrhuncu in čisto blizu vrelišča, ko je odjeknila vest, da so žabe izginile. Ni kaj, treba bo naloviti nove in naloga je bila opravljena hitro in učinkovito. Ker je bilo potrebno ponovno obleči popolnoma premočene obleke in gojzerje ni bilo tako prijetno kot prvič, ampak Garči in Jozo sta z minimumom negodovanja opravila tudi to. Da pa ne bi žabe pobegnile še enkrat, sta jih nemudoma začela pripravljati za nadaljno obdelavo. Za tiste, ki bi mogoče kdaj poskusili, je tu nasvet: »V prvi fazi priprave, to nista levi in desni krak, ampak spodnja in zgornja polovica.« Torej z eno roko sežeš v ajmer, primeš žabo, v drugi roki imaš sekiro in pred tabo je tnalo. Presekaš žabo na pol, zgornjo polovico vržeš na kompost, spodnjo pa shraniš za nadaljno obdelavo. Torej, vsi že delno do pretežno opiti smo z nadvse različnimi občutki spremljali dogajanje in vsem je bilo jasno, da žabe iz ajmerja srečnic niso pobegnile same. In vsem razen enega je bilo kristalno jasno, da sta krivi Katarina in Alenka. Zabava se je potiho odplazila v gozd, očitki so se množili Katarina in Alenka sta se borili kot levinji, strele so švigale na vse strani in kmalu smo nekateri začeli dvomiti o njuni krivdi. Skratka odkril sem, da mi manjka tisti droben delec informacije, brez katerega se ni moglo zgoditi nič, tista jagoda na torti, tista malenkost, ki vsakega dobrega detektiva pripelje do morilca. Kdo je ta en, ki je vedel, da žabe niso pobegnile same.
Kdo je izpustil srečne žabe, ki so se vrnile k svojim družinam in razširile novico o božji roki, ki jih je rešila iz ujetništva in jih vrnila v obljubljeno deželo? Ta en je dobil ime, ne še naslednji dan, ko smo pri kosilu postregli, tradicionalno, zelo okusno in vrhunsko pripravljeno jed ampak malo pozneje. Kdo je bil veliki šaljivec, ki ga v svojih mislih od takrat naprej imenujem šAle v resničnosti pa se njemu in njim podobnim na daleč izognem. Bil je in kot jaz vem je še zdaj Garčijev najboljši prijatelj– prijatelj prvega lovca in odkril se je sam. Seveda ne meni, najverjetneje svojemu najboljšemu prijatelju, ki zelo verjetno ni bil Garči. In tako, kar ve eden ne ve nobeden, kar vesta dva ve pol sveta. Tako dobra šala se namreč ne more posrečiti ne da bi se kdo pohvalil. Kdo je odkril manjkajoči delček, ki je na Erastotenovo življensko delo vrgel senco dvoma, pa za zdaj ostaja skrivnost.
Vemo, da se v digitalnih dimenzijah dogaja marsikaj, da je samo na Facebook priklopljenih več miljard ljudi in so torej te dimenzije vir neskončnih možnosti. Kaj bi se torej zgodilo, če bi dogodku z žabami dodali še 8 ničel. Izvorni šAle je še vedno lahko le eden, njegova publika pa se iz 30 poveča na 3 000 000 000. Med to publiko je še nekaj teh šAletov in vsak lahko doda še kakšen manjkajoči delček. In tako naprej že 30 let. Kako se torej soočiti z dejstvov, da so nekateri ljudje sposobni nadvse inovativnega pogleda na ustaljena dejstva in zopet začeti tam kjet je začel Thales iz Mileta. Jaz mislim, da nas lahko v tem primeru rešil humor, vendar je bil tudi Giordano Bruno čisto spodoben komediograf, pa mu ni pomagalo.