V Delu je novinarka Anreja Žibret Ifko objavila članek o permakulturni prvopristopnici. Fotografije so delo Črta Piksija.
V NAJTEŽJEM ŽIVLJENSKEM OBDOBJU SEM SOČUTJE NAŠLA PRI RASTLINAH
Jožica Fabjan je učiteljica, ki je postala podjetnica in orala ledino v razvoju permakulture pri nas.
Bila je povojni otrok, a so njeno otroštvo v Brestanici zaznamovale posledice druge svetovne vojne, saj je imel oče, ki je prišel iz Dachaua, hude travme, kar je vplivalo na vso družino, in s tem se spoprijema vse življenje. Pravi, da ji je marsikateri strah pomagal odpraviti prav učiteljski poklic.
Ko je prenehala delati v šoli, se je zaposlila v domačem podjetju Endovital, kjer je odkrila svojo marketinško žilico. Rada je potovala in se izobraževala. Postala je pionirka razvoja permakulture pri nas. Ima hčer, sina, vnuka in dve vnukinji, dvojčici. Zdaj, stara 75 let, živi sama v hiši v Predstrugah v Dobrepolju, kjer ima permakulturni vrt. Permakultura ji je pomagala navezati veliko stikov z ljudmi doma in po svetu.
Opaža, da je med ljudmi čedalje manj sočutja. Kot pravi, ga je sama v najtežjih življenjskih obdobjih našla pri rastlinah. Njeno domovanje daje dom celi vrsti rastlin. Zadnja leta sodeluje zlasti z tistimi, ki jih uporabljamo v vsakdanji prehrani. Na svojem vrtu mnogim dovoli, da doživijo cel življenjski krog – od semena do semena. Zagovarja skupnostne vrtove, kjer se ljudje lahko družijo, opazujejo in ravnajo z rastlinami, si izmenjujejo pridelke in pridelana semena ter prispevajo del semen za daljšo hranitev. Eden takih vrtov nastaja v središču Vidma v Dobrepolju, kjer pridelujejo semena avtohtonih in starih pozabljenih rastlin. Tudi rastline imajo svojo osebnost, le da je njihova govorica drugačna kot govorica ljudi.
Jožica fabjan z dekliškim priimkom Pinterič se je rodila 11. decembra 1948 v bolnišnici Brežice. S starši in sestrama je živela v Brestanici. Končala je učiteljišče v Novem mestu. Prvi dve leti je učila razredni pouk v Brestanici, nadaljevala pa na šoli v Strugah, kjer je poučevala tudi slovenščino in bila nekaj časa vodja šole. Kot sekretarka partije je sodelovala v prvi učiteljski stavki na Osnovni šoli Dobrepolje. Ker je velikokrat delala po svoji glavi, je imela pogosto težave s partijo in zvezo borcev. Njeni učenci pravijo, da je bila stroga, vendar pravična. Ko je odšla iz šolstva, se je zaposlila v moževem podjetju Endovital, s proizvodi iz naravnih sestavin. Postala je permakulturna učiteljica, načrtovalka in organizatorka. Dva mandata, vsak traja dve leti, je bila predsednica Društva za permakulturo Slovenije. Bila je zunanja strokovna sodelavka v projektu šolskih ekovrtov. Dolgo je imela permakulturno šolo in vodila delavnice. Danes na Vidmu v občini Dobrepolje skrbi za skupnostni vrt in semensko banko rastlin.
V mladosti ste s starši in sestrama živeli v Brestanici. Kako je bilo biti mlad po vojni?
Bila sem blokovski otrok. V naselju je bilo polno otrok. Najbolj so mi ostala v spominu topla poletja, ko smo se hodili kopat v bližnji potok Slavček, pred blokom in pozneje na igrišču igrali odbojko, ob večerih pa posedali na stopnišču in igrali razne igre in se veliko pogovarjali. Zametki ženske odbojkarske ekipe so se oblikovali pred našim blokom. Ko smo jo pozneje ustanovili, je poleg moške ekipe tekmovala v slovenski ligi. Odbojko sem trenirala celo srednjo šolo in vse do selitve po poroki. Termoelektrarna Brestanica je svojim zaposlenim in njihovim družinam nudila mnoge dobrine, od urejevanja kopališča v potoku Slavček, gradnje igrišč, nasadov sadja za skupno rabo, skupnih vrtov, izletov, dopustov … Mladost je tisti del življenja, ki se ga običajno spominjamo kot nečesa lepega. Z leti, ko začnemo brskati po sebi, pa ugotovimo, da so bile tudi izzivne situacije.
Kako ste vi, vaši sestri in mama občutile posledice tega, da je bil vaš oče zaprt v taborišču Dachau?
Obdobje druge svetovne vojne in čas po njej sta povzročila mnogo trpljenja. S sestrama se o tem velikokrat pogovarjamo, saj smo vse tri odnesle določen pečat, ki je bil posledica življenja naših staršev med drugo svetovno vojno. Mama se je tik pred vojno poročila s svojo mladostno ljubeznijo, njen mož Mirko se je preselil iz Domžal v Brestanico. Moj oče Anton Pinterič, ki je bil iz Dolenje vasi, in mamin mož sta se poznala iz časa pred vojno, ko sta delala v Nemčiji. Po napadu Nemčije na Poljsko sta se oba vrnila v Brestanico. Zaposlila sta se v elektrarni. Oče je bil mizar, mamin mož pa ključavničar. Mamin mož, ki je bil ugleden politični aktivist, je bil povezan z gorenjskimi in ljubljanskimi aktivisti Osvobodilne fronte in je to prenašal v ta del Posavja. Pri tem je sodeloval tudi moj oče. Prišlo je do izdajstva. Nemci so oba zasliševali. Mojega očeta so takoj pridržali v zaporu v brežiškem gradu. Zelo so ga mučili, obesili za noge. Očetovi sovaščani iz Dolenje vasi so ga hodili močit z vodo. Nato so ga Nemci odpeljali v Dachau. Nekoč lep in krepek moški se je po koncu vojne vrnil iz Dachaua bolan. Ni več videl na eno oko, bil je stoodstotni invalid.
Medtem sta šla mama in njen mož Mirko v partizane, v Kozjanski odred. Mama je kuhala v bolnišnici. Ko so se nekoč partizani ustavili na eni od domačij na Planini pri Jurkloštru, je verjetno spet prišlo do izdajstva. Nemci so obkolili domačijo. Mamin mož, ki je bil je bil ustreljen v nogo, ni mogel bežati. Ujeli so ga in zaprli v mariborske zapore. Maminega moža so marca 1945 s še drugimi zaporniki odpeljali v Radeče pri Zidanem Mostu in ga tam ustrelili kot talca. Po vojni je mama s pomočjo sodelavcev iz Termoelektrarne Brestanica uredila prekop. Pokopala ga je v svoji rodni vasi Zdole. Na pogrebu sta se ponovno srečala z mojim očetom. Združili sta se ti dve žalostni usodi in posledica te združitve sem jaz. Rodila sem se kot nezakonski otrok, kajti moji starši so se lahko poročili šele dve leti in pol kasneje, ko je mama uradno dobila mrliški list za prejšnjega moža. Njune poroke se malo spominjam.
Kako ste živeli kot družina po vojni?
Pozneje sta se rodili sestri, od mene sta mlajši pet in enajst let. Vojna je na naših starših pustila hude posledice. Oče je imel tudi po vojni težave, ker so nanj gledali kot dahavca z neutemeljenimi obsodbami, medtem ko je bila mama priznana partizanka. Starša nista govorila o narodnoosvobodilni vojni. Ko smo morali v šoli napisati o tem kakšen spis, in sem ju kaj vprašala, je mama začela jokati, oče pa ni nič povedal. Oče je nad mano pretirano izvajal svojo željo, da bi bila povsod najboljša. Morala sem imeti same petice, kar pa zame, ki sem bila nežno drobno dekletce, ni bilo najboljše. S petjem in nastopi na Pokaži,kaj znaš, nisem imela težav, ker sem rada pela. Imela sem lep glas. Mama je bila pevka in nas je vse učila petja.
Oče je bil nesrečen človek. Bil je zelo živčen. Pogosto nas je prebujal ponoči, ko je v sanjah podoživljal trpljenje v taborišču. Kadar pa je popil kozarček alkohola, so mu živci popustili. Začel je razgrajati, sledile so tudi telesne kazni. Takrat so se mi začele tresti roke in začela sem jecljati. Slednje sem dolgo odpravljala.
Na permakulturnem vrtu naj ne bo gole zemlje. Narava zna sama poskrbeti za ravnovesje. Človek je tisti, ki dela rane.
Ko sem bila na učiteljišču v četrtem letniku, sem se zaradi tresenja rok in jecljanja prva javila za nastop pred razredom, ravno zaradi teh dveh lastnosti z željo in mislijo, da mi bo kot prvi oproščeno, če bosta ti dve »nerodnosti« prisotni. Zgodil pa se je čudež. Ko sem se postavila dobro pripravljena pred otroke, je strah odpadel. Nehala sem jecljati. Učiteljski poklic mi je odpravil marsikateri strah. Tako se danes upam nastopati kjerkoli. Upam si povedati, kar mislim. Pot do tega pa je bila dolga. Nekaterim je to položeno v zibelko. Meni ni bilo. Ne glede na vse, kaj se je dogajalo, imam oba starša še vedno rada.
Stari ste bili 11 let, ko so se starši ločili, kako vas je to zaznamovalo?
Starši so šli narazen, da smo lahko otroci živeli v miru. Oče se ni hotel ločiti, vendar je zdravnik to priporočil zaradi otrok. Meni so se rahlo tresle roke in sem jecljala, sestri sta bili toliko mlajši, da tega nista toliko izkusili. Pozneje sem ugotovila, da sem z ločitvijo staršev doživela veliko življenjsko travmo. Odrazilo se je v tem, da nisem imela več tistega čudovitega glasu. To pomeni da ni vedno dobro, če presekamo močno življenjsko vez, čeprav je bilo vse narejeno z najboljšimi željami.
Ko sta se ločevala, sem zaradi šole pol leta morala živeti pri ljudeh v Krškem, ker se je mama z mlajšima sestrama preselila k svoji sestri v Brežice. To je bilo zame travmatično, saj sem dobivala pri navzkrižnem spraševanju velikokrat podpis, da nisem znala. Ker sem mamine podpise lahko prinesla v šolo šele v ponedeljek, sem bila od učiteljice velikokrat okarana. Zame ni bilo nobenega razumevanja, da med tednom ne vidim mame. To se je globoko zarezalo v mojo otroško dušo. Zdaj oproščam sebi, da sem dovolila, da me nekdo rani, in tistim, ki so to povzročili. Zaradi teh izkušenj danes lažje pomagam drugim.
Ko smo živele same, ni mama od očeta zahtevala nobene preživnine. Poleg službe je obdelovala večji vrt. Mama je bila po duši kmetica. Nekaj tega sem podedovala po njej tudi jaz, čeprav meni dela na zemlji ni dovoljevala. Oče pa je bil bolj salonski človek. Mama je nam, otrokom, dala popolno svobodo. Tudi doma nas ni pretirano zaposlovala. Včasih je med počitnicami prišla ob 9. uri iz službe domov med malico in nam pripravila zajtrk. Popolnoma nam je zaupala in s sestrama tega zaupanja nismo izrabljale.
Kaj vas je pritegnilo k temu, da ste postali učiteljica razrednega pouka?
Že kot otrok sem si želela postati učiteljica. Za vzor mi je bila učiteljica prvega razreda Franja Malešič. Želela sem se ji čim bolj približati, zato sem jo vsak večer, ko je šla po mleko, čakala ob cesti pri našem bloku s španskim bezgom. Ko se je približala, sem skočila izza grma in jo pozdravila. Iskala sem njeno pozornost, da me opazi. Vedno sva spregovorili nekaj besed. Bila je vedno lepo urejena. Ko pa sem prišla k njej v prvi razred, nisem imela nobenih privilegijev. Morala sem se učiti, tako kot drugi. Postala mi je vzor.
Ko sem končala učiteljišče v Novem mestu, sem sprva želela študirati slovenski jezik in angleščino. Ker nisem dobila štipendije, sem se takoj zaposlila na osnovni šoli v Brestanici in se hkrati vpisala na izredni študij slovenskega jezika in knjižničarstva na pedagoški akademiji v Ljubljani. V Brestanici sem učila dve leti. Zanimivo, nasledila sem delovno mesto moje prve učiteljice Franje Malešič, ki se je takrat upokojila. Ko sem pozneje učila v Strugah na Dolenjskem, sem ugotovila, da je Franja Malešič učila tudi v Strugah vse do osvoboditve, ko se je kot vdova vrnila v domači kraj. Med vojno so ji Italijani ubili moža.
Na učiteljišču v Novem mestu pa ste spoznali svojega moža?
Tonija Fabjana sem spoznala na prvem internatskem plesu v prvem letniku. Bil je dve leti starejši učiteljiščnik. Pritegnil me je s svojo mirnostjo. Ni pil alkohola. Takrat se mi je zdel najboljša izbira.
Kaj vas je navdušilo, da ste se preselili na Kočevsko?
Takrat se mi je zdelo, da sva šla zaradi tega, da bova sama. Vendar bi lahko bila sama tudi kje drugje. Danes vem, da me je pritegnila pokrajina. To trdo kraško okolje je bilo zame močan izziv. Na osnovni šoli v Strugah sva dobila učiteljsko stanovanje, bila blizu Tonijeve rodne vasi Seč, kjer je na manjši kmetiji živela njegova ovdovela mama. Na kmetiji so bile tudi čebele, ki so na prostranih travnatih in gozdnih površinah nabirale dobrote za čebelji panj. Rodila sta se nama hči Vesna in sin Tone. Mož je učil na šoli v Strugah do leta 1973, potem pa se je še kot izredni študent elektrotehnike zaposlil v razvojnem oddelku Iskre na Tržaški v Ljubljani. Imeli smo fička, pozneje wartburga. In čebele, ki so naju vsak dan bolj zanimale. Odločila sva se, da zgradiva hišo, kjer bo več prostora za nas vse in za opravila, povezana s čebelami. Bilo je veliko odrekanja in dodatnega dela. V novo hišo v Predstrugah v Dobrepolju smo se vselili leta 1986. S selitvijo sem zamenjala tudi delovno mesto, šolo, ki je bila bližje novemu domu.
Kaj vaju je pripeljalo do odločitve, da zapustita službo in ustanovita podjetje Endovital?
Taščina bolezen nam je dala misliti, da ne bi več prodajali proizvodov iz čebeljega panja Medexu, ampak bi začeli sami izdelovati izdelke. Prvi preparat je bil med s cvetnim prahom in propolisom po lastni recepturi. Sprva smo surovine mešali v večjem primernem loncu in s prirejenim mešalcem kar v kuhinji. Tone je s svojim ustvarjalnim razvojnim duhom iskal poti, kako bi ponudili trgu zdrave in energijsko čim manj okrnjene proizvode. Razvili smo blagovno znamko Endovital. Razvoj podjetja je bil unikaten.
V devetdesetih letih je bilo teh izdelkov malo. Naš prvi izdelek smo uspeli uvrstiti med pomožna zdravila, zato so naši izdelki kmalu našli mesto tudi v lekarnah. Povpraševanje po teh izdelkih je bilo čedalje večje. Veliko časa sva posvetila naravi in opazovala. Iskala sva prednosti te pokrajine, kjer gospodarita gozd in divje živali. Na majhnih kraških vrtačah sva poleg rdeče pese pridelovala tudi različne vrtnine, ohranjala stara sortna sadna in druga drevesa in grmičevje, dovolila pokrajini ohranjanje prvobitnosti … Po starih zapuščenih kočevarskih vaseh sva jeseni pobirala jabolka in iz njih kuhala žganje. Pozneje sem na prvo ekološko tržnico v Ljubljano ob sobotah pripeljala zelenjavo iz naših njiv in zaslužila za svoj mesečni osebni dohodek.
Vojna je na naših starših pustila hude posledice, zelo so trpeli. Ko smo morali v šoli napisati o tem kakšen spis in sem ju kaj vprašala, je mama začela jokati, oče pa ni nič povedal.
Leta 1994 sem se odločila, da se zaposlim v domačem podjetju, ker je mož potreboval dodatno delovno silo. Takrat sem mi je odprl nov svet, sama sem lahko kreirala svoj čas. Imam disciplino in s tem nisem imela težav. V sebi sem odkrila marketinško žilico, saj smo že v mojem prvem letu pri Endovitalu dosegli večstoodstotni porast pridelave in prodaje. Tone je bil čudovit razvojnik, ki se zlepa ni vdal. To je bil zelo lep ustvarjalni čas, ki se ga ne da pozabiti. Najin moto je bil ves čas ponuditi proizvode, ki jih da narava, po najkrajši poti, brez energijskih poškodb, ljudem, ki jih potrebujejo za boljše zdravje. Po njegovi smrti vodi Endovital hči, ki živi z družino v Kopru.
Kdaj ste se prvič srečali z vrtnarjenjem?
V mladosti mi mama ni dovolila delati na vrtu ob bloku v Brestanici. Vrtnariti sem začela šele po poroki. V Strugah, kjer sem učila in stanovala, je bila majhna trgovina z najnujnejšimi življenjskimi potrebščinami, seveda brez zelenjave. Že prvo leto bivanja mi je mož zbil lesen zabojnik, v katerega sem dala vrtno zemljo in mamine sadike rdečega radiča. Vso zimo sem ga rezala za pripravo solat in opazila, da ga moram samo ustrezno zalivati, on pa raste, raste. Spomladi so mi dali na šoli dve vrtni gredici, kjer sem začela pridelovati zelenjavo za vsak dan. Sem pa na obeh šolah, kjer sem bila tudi vodja šole, dala posebni poudarek zelenjavnemu, sadnemu in zeliščnemu vrtu.
Kako pa ste se navdušili nad permakulturnim vrtnarjenjem?
Vse je potekalo spontano. Ko sem začela delati pri Endovitalu, sem obiskovala tudi trgovine in lekarne, v katerih smo prodajali naše proizvode. V Postojni, v trgovini z naravnimi proizvodi, mi je lastnica Marjetka ponudila knjigo Uvod v permakulturo. Ko sem jo prebrala, sem ugotovila, da je moj način življenja zelo podoben praktični filozofiji, ki jo obravnava permakultura. Prijavila sem se na prvi permakulturni tečaj v Sloveniji, se spoprijemala z neznanjem angleščine, vendar sem bila že naslednje leto s kolegico na peti svetovni permakulturni konferenci v Avstraliji, v Perthu. V sebi sem odkrila duha permakulture. V tistem času smo ustanovili Društvo za permakulturo Slovenije, ki uspešno deluje še danes. Dva mandata sem bila druga predsednica društva. V domovanju v Predstrugah in v Seču sem še bolj vnašala elemente permakulture ter se na delavnicah, tečajih, predavanjih doma in v tujini izobraževala. Prek permakulture sem navezala trajna prijateljstva doma in v tujini. Po ločitvi leta 2006 sem delala še pet let pri Endovitalu, od leta 2011 pa nadaljujem samostojno življenjsko pot.
»Dobrepolje, to trdo kraško polje, ima idealne razmere za gojenje semen, saj dela trdne, močne rastline.«
Bili ste zunanja strokovna sodelavka Inštituta za trajnostni razvoj pri projektu šolskih ekovrtov, ali se v šolah zdaj to nadaljuje?
Takoj naslednji dan, po prekinitvi dela in preselitvi Endovitala na lokacijo v Seču, me je poklicala dr. Anamarija Slabe, direktorica Inštituta za trajnostni razvoj, in me povabila k sodelovanju v dvoletnem švicarsko-slovenskem projektu Šolski ekovrtovi. Delo sem sprejela pod pogojem, da postane delo s šolskimi ekovrtovi trajnega značaja. Od takrat je minilo že trinajst let in šolski ekovrtovi še vedno delujejo. Z ukinitvijo inštituta so se preoblikovali v društvo, vendar delo poteka enako kot prej. V času po koroni sem se delno umaknila in dajem prednost mlajši generaciji. Z delovanjem pri šolskih ekovrtovih sem se vrnila med nekdanje učitelje mentorje. Svoje znanje sem posredovala in še vedno posredujem z vso ljubeznijo, ki jo premorem.
Ste bili takrat že upokojeni?
Da, upokojila sem se leta 2004, ko sem bila stara 56 let. Imela sem 36 in pol let delovne dobe. V tistem času so začeli podaljševati delovno dobo.
Dolgo ste vodili delavnice, imeli permakulturno šolo in veliko ljudi navdušili s permakulturnim vrtnarjenjem, kako je danes s tem?
Ko sem diplomirala iz permakulture, sem imela možnost, da samostojno delujem. Pripravila sem program izobraževanja o permakulturnem vrtu. Srečevali smo se enkrat na mesec, od marca do novembra, na mojem permakulturnem vrtu v Predstrugah. Prihajali so različni ljudje, tudi veliko učiteljev, ki so želeli poglobiti znanje. V tem obdobju sem spoznala veliko kvalitetnih ljudi in za to sem hvaležna. Med njimi tudi Vojteha, mojega desetletnega življenjskega sopotnika, s katerim sva skupaj celila rane preteklosti.
Zelo aktivni ste tudi v lokalni skupnosti. V središču občine Dobrepolje, na Vidmu, imate skupnostni vrt, kjer pridelujete semena avtohtonih in starih pozabljenih rastlin. Ali je veliko zanimanja?
Ideja o pridelavi semen vrtnin je padla že pred korono. Na pobudo Mateje Lohkar sem naredila koncept delovanja. Začeli smo z izobraževanji, iskanjem prostora in prvimi načrti. Lani smo pridelali prva semena. Imamo tudi skupni notranji prostor, kjer se dobivamo in hranimo semena. Za začetek je vrt bolj ogledni. Sem pa vesela vseh pridnih rok sodelavcev in sodelavk, ki srčno delujejo pri tem velikem poslanstvu, ki nastaja.
Zakaj je pomembna semenska banka rastlin?
Slovenskih avtohtonih semen skoraj nimamo več. Semena za daljši čas shranjujemo v semenski banki rastlin. Ob tem je treba imeti tudi dovolj etike, da se ve, da to seme dobijo ozaveščeni ljudje, in določena pravila, da seme potem v semensko banko tudi vrnejo. Zelo pomembno je takšno zalogo semen imeti za kritične razmere in delati na samooskrbi. Če pride do krize, bo vsaka država najprej poskrbela zase.
Kaj menite o današnjem odnosu ljudi do narave in ekološkega vrtnarjenja?
Slovenci smo kmetje po duši, nismo tradicionalni meščani. Naša posebnost so še vedno zelenjavni vrtovi. In prav je tako. Spojeni smo z naravo, radi imamo športe v naravi, smo radi na svežem zraku, hodimo na sprehode. Kritična pa sem do ljudi, ki naravo pustošijo. Vendar pri načinu pridelave preveč dominira ekonomija in premalo ekologija in etika. Na žalost tudi v ruralnem okolju. Imamo privzgojene vizualne predstave, kaj je v naravi lepo in kaj ni. Zelo težko se odrečemo raznim fitofarmacevtskim sredstvom, ki zmanjšujejo rastlinsko in živalsko pestrost naravnega prostora.