Kot vidim jaz, je razstavljanje ur najbolj razširjena dejavnost našega časa, in vse več je mojstrov, ki razstavljeno uro smatrajo za vrhunec svojih uspehov. To niti ni presenetljivo, saj znanost analizo nad vse čisla in njene rezultate dviguje v nebo, sinteza jih načeloma ne zanima. Razen kemične. Ljudje pa kot ljudje, razstavljajo ure in pri tem najdejo en kup delčkov, katerih namena ne poznajo in tudi njim posvetijo svojo nedeljeno pozornost. Zamisli o tem, čemu ti delčki služijo, ni ne konca ne kraja. Najpogosteje pa obvelja ideja, da tisti kreten, ki je uro sestavil, ni bil čisto pri stvari. Obstajajo tudi druge obetavne zamisli, recimo: da je delček vgradil po namigu njegovega vladarja; ali še bolje zlobnega mojstra skrivne lože; bolj redko prevlada ideja, da je ta delček tu za okras; ali, nedaj bože, da služi bolj umirjenemu teku mehanizma. In tako se najrazličnejši delčki prebijajo v zavest vsakega izmed nas.
možno na najrazličnejše načine.
Sveti spisi so eden izmed temeljev vsake religije in kar je še bolj zanimivo, sveti spisi so skupna lastnost vseh religij. Škoda, da so tako različni, oziroma se celo izključujejo. Mogoče so tako različni prav zaradi najrazličnejših delčkov, ki so v svete spise prileteli po takem ali drugačnem naključju. Biblija izgleda natanko tako, kot da bi bila večino časa tudi nekakšna pratika, v katero so poskusili stisniti čim več modrosti in spominov, naključno mimoidočih delčkov ali pa tudi čisto resnih približkov. In pozor: vsak izmed teh delčkov je lahko jabolko spora. Kar se tiče Evrope, smo prvi krog tekli že v antiki, kaj pa si o tem mislijo Kitajci ali kakšni drugi narodi, ki imajo s civilizacijo 3000 let daljše izkušnje je, vsaj pri nas, manj znano. Tales iz Mileta, prvi izmed grških modrecev, tako velja za tvorca ideje, da je logika boljša kot mit. Po mojem mnenju pa je še pomebnejša njegova vloga v anekdoti, ki nas uči, da se lahko k zvezdam ozreš šele potem, ko veš kje stojiš. Kar se tiče vesolja je bil sicer prepričan, da je zemlja ploščata in pluje v oceanu. Kljub temu pa so Stari Grki s pomočjo logike prišli do zemljinih oblin in Erastoten je celo zelo natančno izračunal njihov obseg. In niso prišli le do tega da je zemlja okrogla, s pomočjo filozofskih orodij so izpeljali tudi obstoj atoma. Znanje se je kopičilo do konca Rimskega cesarstva, nato pa je je prišla temna doba in treba je bilo začeti znova.
Za razliko od aleksandrijske knjižnice so miti preživeli, kar je vsekakor točka v njihov prid. So pa bili sveti spisi še vedno polni bolj ali manj naključnih idej o vesolju. Hvala bogu, je v Bibliji prevladala ideja, da je zemlja okrogla in tako ni bilo treba začeti iz nule. Kljub temu pa v Bibliji, poleg astronomije najdemo še nasvete za gradnjo šotorov, opise najrazličnejših spolnih praks, nešteto rodovnih dreves, kuharske nasvete … V vsem tem najti božjo besedo ni preprosto, in ni nemogoče, da je bil to razlog za izdajo Nove zaveze, ki je dosti krajša in mnogo bolj pregledna. Nova zaveza bi lahko rešila vse teološke probleme, ampak jih ni. Kristjani so se tako počasi spremenili v katolike, pravoslavci so odšli pa svoje. Islam se je razmahnil širom sveta in se začel drobiti v neštete ločine, ki so se zapletle v nikoli končane spore. Jan Hus je ustanovil Husitsko vero, Erazem Roterdamski se je prepiral z Martinom Luthrom. To je bil čas, v katerem se je leta 1548 rodil Giordano Bruno. Ni bil iz Mileta ampak iz Neaplja, torej, oba s Talesom sta bila iz ene izmed stotih malih državic, ki so se vsaka v svojem času razprostirale na obalah Sredozemskega morja. Ker se je Giordano izšolal za duhovnika in ta poklic opravljal do 28. leta, lahko o njem vsekakor razmišljamo kot o kvalificiranem teologu. In ne samo teologu. Tako kot je Kopernik ovrgel okroglih 1500 let veljavno teorijo o zemlji kot središču vesolja, je Giordano ovrgel njegovo teorijo o tem, da se vesolje vrti okoli sonca in opisal vesolje, o kakršnem znanstveniki razmišljajo še danes. Vesolje kot si ga je zamislil se ne vrti okoli ničesar, je neomejno in homogeno. Giordana so zaradi njegovih idej intenzivno preganjali, lovili in ujeli, pravda pa je trajala sedem let. Vse te zadeve okoli vesolja bi mu morda še oprostili. Ker pa je med drugim nadvse jasno in glasno zahteval, da se iz Svetega pisma upoštevajo samo njegovi moralni nauki, ne pa svetopisemska nakazovanja astronomije, so mu prebodli zlobni jezik in ga sežgali na grmadi.
Odpravljanje dolgoletnih zablod je očitno zelo nevarno. Če bi Giordano živel v skupnosti, ki je in ko je med svete spise zapisala prvi astronomski približek, bi bilo drugače. Mogoče bi mu v osebnem dialogu s tvorcem ideje uspelo uveljaviti zdravo pamet, mogoče pa bi ga kamenjali. Ker pa je Giordano živel nekaj 1000 let pozneje, se je moral soočiti z vesoljno katoliško cerkvijo. Ta je že takrat nežno razvijala idejo o škofovski nezmotljivosti in zato je bila naloga neprimerno težja. Katoliki so bili pri uvajanju svoje nezmotljivosti na začetku sicer skromni in so se omejili na moralno-teološke vidike, toda bili so prodorni, s številom ovčic pa so rasle tudi ambicije.
Vendar popravljanje zmot ni bilo nevarno samo v preteklosti, tudi danes se nekaterim ne piše nič bolje. Po šeriatskem pravu lahko Šiitom smrtno kazen predpiše tudi ajatola, pa ne samo Šiitom. Obstaja cel spisek. In niti ni potrebno neposredno napasti celega Korana, dovolj je, če narišeš karikaturo Mohameda. Ko pogledaš tako, se Giordanu sploh ni godilo slabo, saj je imel vsaj možnost zagovora. Inkvizicija je bila v primerjavi s šeriatskim pravom torej dokaj urejena organizacija.
Se nadaljuje, ampak bo treba malo počakat …