Marsikomu je dejstvo, da so nam denar tiskali v Beogradu – no ja, tako so vsaj napisali na bankovce – šlo močno v nos. Saj samo tiskanje niti ni bilo problematično, bolj nas je motilo to, da so nas ob vsaki izdaji še enkrat izdali in si privoščili inflacijo po lastni izbiri. Nekatere je to samo motilo, drugi pa so imeli tudi ideje, kako se temu izogniti. Še preden je Republika Slovenija izdala svoj denar, najprej vrednostne tolarske bone in nato še tolarske bankovce, je eden izmed tistih, ki so imeli idejo, prešel v ofenzivo. Hamurabi je zasnoval denarno enoto lipo. Danes o tem razmišljajo le še numizmatiki, vendar ni povsod tako – komplementarne  oziroma vzporedne valute so po vsem svetu deležne izjemnega zanimanja.

Prvo javno omembo Lipe smo zasledili v Mladini, natančneje v že uveljavljeni rubriki »Črna borza preživetja« 19. maja daljnega leta 1989. V tej rubriki so poleg Hamurabija sodelovali tudi Dežurni finančnik, Veliki starec in pa seveda tudi posamezne službe, kot so Plansko analitska služba črnoborzijancev in Sindikat črnoborzijancev. Rubriko smo, kljub šaljivim naslovom, prebirali nadvse resno, saj nam je upoštevanje njenih nasvetov omogočilo soočenje s hiperinflacijo takratnega monetarnega sistema. Zaradi trajne in vedno večje inflacije je bila funkcija varčevanja za jugoslovanski dinar takrat že zdavnaj stvar preteklosti. V tistem času smo bili priča izgubi funkcije vrednotenja, saj so se cene spreminjale vsak dan sproti. Kmalu pa je bila močno oslabljena tudi funkcija menjave. Razen menjave v nemške marke, ki smo jo vsi izvršili še isti dan, ko smo dobili plačo. In kot protiinflacijski denar je bila lipa načrtovana tako, da se je inflacija ni dotaknila. Vrednost lipe so izračunavali na osnovi povprečne vrednosti blaga, ki smo ga 31. 12. 1988 lahko kupili za 10.000 dinarjev.

Ta bankovec je razlog, zakaj smo tudi njegovemu potomcu, na katerem je bila sicer le ena ničla, rekli jur. Beseda jur sicer izhaja iz enega prejšnjih tisočakov, na katerem je bil upodobljen Sv. Jurij.

Slogan Črne borze preživetja: »Človek mora reševati tudi sebe, ne le oblast«, je še vedno aktualen. Zanimiva sta tudi stavka: »Vsak ve, da inflacije ne bi bilo, če država ne bi tiskala denarja« ali » Glavni vzrok naše inflacije je, da so si NBJ (Narodna banka Jugoslavije) in drugi finančni subjekti v preteklih letih nakopali preveč dolgov in nepokritih terjatev«. Ob malenkostnih spremembah bi lahko obe izjavi še vedno krasili naslovnice tiska. Danes vemo, da je tiskani denar le majhen delček vsega denarja v obtoku, večino le-tega pa tako ali tako po lastnemu preudarku in zelo ohlapnih pravilih izdajajo komercialne banke. Inflacije pa ni?  Je pa zato javni dolg, in to vse večji, pa tudi nepokrite terjatve, ki ponovno spodkopavajo stabilnost sistema.

Hkrati s pesimističnimi izjavami pa so se začele pojavljati tudi osnovne strategije preživetja. »Država je tiskanje denarja dovolila vsakomur, Merkator izdaja bone, podjetja menice, ljudje pa čeke v naprej«. Zakaj torej denarja ne bi izdajali še mi – in so ustanovili podjetje Lipa holding. Enaka vprašanja si danes postavljajo lokalne skupnosti po vsem svetu in vzpostavljajo svoje valute. Stavek, ki definira okolje, v katerem bo rasla lipa: »Denarni sistem je treba zgraditi zunaj obstoječega sistema«, je tako zame najboljši opis komplementarnih, torej vzporednih valut, ki v Evropi pa tudi drugod po svetu vedno pogosteje spremljajo trgovanje v evrih, dolarjih in ostalih oblikah FIAT denarja.

Glavni zagon, srebrno osnovo, kovanje in tisk lipe – nove valute pa je omogočila ravno rajnka Jugoslavija. Hamurabi je namreč opazil, da je vrednost kovancev kot kovine in s tem potencialne surovine neprimerno višja, kot njihova nominalna vrednost. Kmalu tako zasledimo tudi naslov LBC (Lipa Bank Corporation) odkupuje kovance. S tem si je Lipa holding zagotovila konkretno kritje za zagon projekta.

Vas zanima več ?

Ne le, da je Urugvaj prva država na svetu, ki je legalizirala marihuano, je tudi država z najskromnejšim predsednikom na svetu – svojo rezidenco je spremenil v zavetišče za brezdomce. Tako se vsaj po navadi začnejo članki o José Mujici, znanem tudi kot Pepe. Potem ponavadi nadaljujejo:

“Zaslužim več, kot potrebujem,” je dejal José Mujica, ki si je od leta 1994, kot dopolnilno dejavnost na kmetiji, izbral politiko. Devetdeset odstotkov od 7.500 evrov vredne predsedniške plače podari dobrodelnim ustanovam. Predsedniško palačo pa je spremenil v zavetišče za brezdomce. Tokrat pa se  je novinar Jonathan Watts poglobil tudi v nadvse zanimivo osebno zgodbo.

Njega najverjetneje ne bi volili.

Gverilski Robin Hood

Mujica, ki ima italijansko-katalonske korenine, je bil v 70. letih znan kot Robin Hood. Bil je član gverilske skupine Tupamaros, ki je bila aktivna in dejavnosti primerno razvpita v začetku leta 1970. Izvajali so bančne rope in ugrabitve, ter delili ukradeno hrano in denar med revne. Prvič (od štirikrat) je bil aretiran že v začetku roparske kariere, a je kmalu v drznem begu zapustil ječo; na žalost ne za vedno. V spopadih s policijo je dobil kar šest strelnih ran. V vojaškem zaporu je preživel 14 let, od tega tudi dve leti v samici, na dnu vodnjaka, kjer se je,  da bi ohranil zdrav razum, pogovarjal z žabami.

Leta 1985 so z amnestijo osvobodili vse gverilce in Mujica je bil spet svoboden. V mnogočem je zaslužen, da so nekdanji gverilci Tupamarosi postali politična stranka. V živo je srečal tako Che Guevaro kot Mao Cetunga. Ko je leta 1994 postal poslanec, in se je v službo v parlament pripeljal z vespo, ga je vratar vprašal, če misli dolgo ostati. Jose mu je odgovoril: »Iskreno upam da«. In je ostal. In ostala je tudi vespa, saj se je z njo v službo pripeljal tudi leta 2005, tokrat kot 70-letni minister za kmetijstvo.

Svojo predsedniško pot je leta 2009 začel z izjavo, da se kljub vsej industriji ličenja svet ne bo spremenil. In takoj je zavzel politično držo leve sredine, bližje nekdanjemu brazilskemu predsedniku Luli Da Silvi in čilski predsednici Michelle Bachelet kot pa venezuelski chavezovski politični smeri.

Pepe v svojem domačem okolju.

Na kmetiji goji krizanteme

Prav tako pa se ni spremenil niti kot predsednik. Živi na majhni ženini kmetiji, kjer z ženo, tudi nekdanjo gverilko in zdaj predsednico urugvajskega kongresa, gojita krizanteme, nosita vodo iz vodnjaka, družbo pa jima dela trinogi pes Manuel. Čas je tako Mujici nadel prepričljivo nepološčeno sliko. Košate obrvi, ponošena oblačila, dobro shojeni čevlji, skratka kmet, ki se sprehaja po verandi ali pa Bilbo Baggins, ki hiti iz svoje Hobbit luknje oštevat neprijetno sosedo. S svojim videzom, ki bolj spominja na proletarskega dedka na vasi, je 78-letni urugvajski predsednik gotovo najprepoznavnejši voditelj na svetu.

Ko je leta 2010 oddal poročilo o svojem premoženjskem stanju, je to znašalo dobrih tisoč evrov – toliko je bil vreden volkswagnov hrošč iz leta 1987. Letos je k svojemu bogastvu dodal polovico ženine posesti in nov traktor, tako da je v poročilu zapisano, da ima za 120 tisoč evrov premoženja. “To je stvar svobode,” je o svojem premoženju dejal za BBC. “Če nimaš veliko dobrin, ti ni treba veliko delati, da jih vzdržuješ, nisi njihov suženj, temveč imaš več časa zase.” Vendar ima Mujica za tiste, ki menijo, da je reven, sporočilo: »Ne razumete posledic bogastva, nisem najrevnejši predsednik. Najrevnejši je tisti, ki za življenje potrebuje največ,” je dejal. “Moj način življenja je posledica mojih ran. Sem sin svoje zgodovine in v njej so tudi leta, ko sem bil vesel, če sem imel blazino.”

Edini znak, da v hiši živi predsednik, sta dva policista, ki postopata po vrtu. “Če bi komu rekel, naj živi kot jaz, bi me verjetno ubil,” se je pošalil med intervjujem za britanski Independent.

V službi.

Kritik potrošništva

Ponosen je na svojo državo, za katero meni, da je “zadnji otok na svetu norih ljudi”. Njegovo politično prepričanje je Urugvaj spremenilo v najbolj socialno-liberalno južnoameriško državo. Dovoljene so istospolne poroke, splav, otrokom brezplačno delijo računalnike, cene osnovnih živil so državno določene.

Ena izmed stvari, ki ga na svetu najbolj jezi, je potrošništvo. “Zdi se, da smo bili rojeni le za potrošništvo. Ko več ne zapravljamo, smo zafrustrirani in se nam zdi, da smo revni,” je dejal v intervjuju za Al Džaziro.  Je hud kritik kapitala in kratkovidnih politikov. Zagovarja trajnostni razvoj, obnovljive vire energije, v njegovi vladi pa morajo vsi vse dosledno reciklirati. “Zgraditi moramo trajne stvari. A zdi se, da je to nerealno, saj živimo v dobi kopičenja in potrošnje.”

Poteze glede legalizacije marihuane ne smatra za liberalno. »Moja država ni posebej odprta. Ti ukrepi so logični.« Njegov sodelavec, eden od arhitektov reforme na področju drog Julio Calzada pa povzame: »Družba brez drog je utopija. Bolje je uravnavati obstoječi trg, kot ga prepustiti organiziranem kriminalu.« Hkrati bomo imeli priložnost opredelili razumno porabo. To je kot alkohol. Če spijete steklenico viskija na dan, potem vas je treba obravnavati kot bolno osebo.

Na žalost pa so možnosti Urugvaja za izboljšanje družbe omejene  z močjo globalnega kapitala.« je prepričan Pepe.

“Kakor stvari stojijo, me delajo bolnega. Živimo v dobi, v kateri ne moremo obstati, ne da bi sprejeli logiko trga,” je dejal. “Sodobna politika je samo kratkoročni pragmatizem. Opustili smo vero in filozofijo … Kar nam je ostalo, je avtomatično ponavljanje tega, kar nam narekuje trg.”

Na vprašanje, ali pozna rešitev tega protislovja, predsednik priznava, da nima odgovorov. Ampak marksist, ki se še vedno skriva v njem pove, da mora biti iskanje rešitve politično. “Danes lahko recikliramo skoraj vse, kar proizvajamo. Če bomo živeli v okviru svojih možnosti, kar se da se preudarno, lahko na svetu preživimo 7 milijard ljudi in vsi bi imeli vse, kar potrebujejo.  Za to pa bi bilo potrebno v takšno smer premakniti svetovno politiko” je dejal. Meni, da ne smemo več razmišljati kot ljudje in države, zopet moramo začeti razmišljati kot vrsta.

Njegovi politični nasprotniki trdijo, da je le hipijevski nekdanji gverilec, ki si priljubljenost pridobiva z všečnimi izjavami. Trdijo, da vzpon urugvajskega gospodarstva ne vpliva na boljše javne službe, zdravstvo in šolstvo. Toda predsednik je kljub temu izjemno priljubljen: javnomnenjske raziskave mu nikoli ne pokažejo manj od 50-odstotne podpore. Pa tudi sicer pohvale prihajajo iz vseh strani političnega spektra.

Že zdaj pa se veseli konca predsedniškega mandata čez dve leti: z ženo – poročila sta se leta 2005 – želita posvojiti 30 revnih otrok in jim na svoji kmetiji omogočiti lepše življenje. Za to pa bo verjetno potreboval celotno predsedniško pokojnino.

Vir: Reuters, Guardian

Povedati ali ne povedati?

V času v katerem živim je prišlo do navadnega pojava nastajanja novih, številnih in raznolikih informacijskih mrež. Tako smo bili priča razmahu računalniških informacijskih mrež: interneta, intraneta, omrežja e-mailov, različnih lokalnih mrež in ljudje, ki se na to spoznajo, bi lahko naštevali še naprej. Pred našimi očmi se je rodilo in razvilo omrežje mobilne tehnologije in wapa, najzanimiveje pa je to, da novotarijam ni videti konca. Vsaka izmed teh mrež ima določene lastnosti ali celo zakonitosti, ki jih je potrebno spoštovati, če želimo uspešno komunicirati. Ko prvič pošlješ mail na novi naslov namreč nima smisla pričakovati, da vam bo naslovnik odgovoril v roku in na način, kot ste ga navajeni, zna se zgoditi, da vam sploh ne bo, ali pa vas bo za začetek zaprosil, da ne uporabljate šumnikov, nato zahteval, da mu ne pošiljate verižnih sporočil in tako naprej. Isto je z mobilnimi telefoni. Že res, da ste od prijatelja izprosili telefonsko številko lepotice iz sosednjega bloka, vendar je to le znamenje, da imate dobrega prijatelje. Lepotica vam mogoče sploh ne bo odgovorila, če boste vztrajni, pa vas bo dala na spisek nezaželenih in Erikov sin vam bo vztrajno odgovarjal, da je klicatelj zaseden, nedosegljiv ali kaj jaz vem kaj.

Ob porajanju novih informacijskih mrež in študiju njihovih zakonitosti se seveda prej ali slej pojavi tudi ideja, da bi na isti način proučili tudi delovanje zgodovinsko potrjenih informacijskih mrež. S kolegi smo se med malico tako lotili definicije in študija zakonitosti terciarne informacijske mreže. Ime mreže izhaja iz poimenovanja ključnih elementov mreže, ki vršijo enako vlogo kot jo v računalniških mrežah vršijo strežniki, v telefonski tehnologiji pa telefonske centrale. Tercialke. Beseda ima tudi moški spol, vendar je manj poznan in nikoli uporabljan; zakaj je temu tako je najverjetneje zgodovinsko opredeljeno, saj so bile ženske na tem področju neprimerno bolj uspešne kot moški. Pisatelj Slavko Grum je tako v svojem delu Dogodek v mestu Gogi ovekovečil Afro in Tarbulo, dve ženski, ki jima je premlevanje dogodkov v njihovem podeželskem mestu vsakdanja zabava in mogoče še kaj več. Slikarka Ivana Kobilica je olju, ki upodablja lik starejše ženske s skodelico kave sicer dala naslov Kofetarica, toda tisto, kar na sliki vidim jaz, je predvsem izraz težkega zadrževanja in večnega vprašanja vseh tercialk: “Povedati ali ne povedati?” Možno je namreč, da novica, ki bi danes pretresla naše mesto, jutri ne bo vredna piškavega oreha.

Primarno informacijsko mrežo definiramo kot pretok informacij med ljudmi , ki se jih to tiče. Recimo: “Ko sem prevzel fotografije, so štiri manjkale ” in prodajalka odgovori: “Prav, jih bomo naredili, bo čez eno uro v redu?”. V sekundarni informacijski mreži komuniciramo preko skupnih prijateljev, znancev, kolegov. Recimo: “Kaj si misliš, zakaj mi niso naredili teh štirih fotografij?” In prijatelj odgovori: »Ni problema, jutri bom na kavi s tamkajšnjim laborantom, pa ga bom vprašal.«  V terciarni mreži pa človeku, ki s fotolaboratorijem nima nobene zveze, prijateljsko zaupaš: “A veš, da mi niso naredili štirih fotografij”. In po mestu se razširi govorica o izredni nesposobnosti fotolaboratorija. Fotografije pa so pravzaprav padle iz slabo zlepljene industrijsko proizvedene vrečke in se zmuznile v razpoko predala, ki ga je izdelala mizarska delavnica tvojega svaka.

Ko smo torej terciarno informacijsko mrežo definirali in vpeli v zgodovinski kontekst, se lahko lotimo študija njenih zakonitosti.

Gossip – Thomas Sully (1783 – 1872)

Prva je ta, da smo na mrežo priklopljeni vsi brez izjeme. O tem, da mreža obstaja, najverjetneje ni dvoma. Dejstvo, da smo predmet njene obravnave, pa je že težje sprejeti. Še posebej so zanimivi ljudje, ki živijo javno življenje, vendar oni in njihovi bližnji s tem, da so predmet javne obravnave, živijo in so na to tudi prilagojeni, sicer bi jim bilo javno nastopanje v preveliko breme in bi ga zapustili. Druga za terciarno informacijsko mrežo zelo zanimiva skupina pa so drugačni. Pri tem ni nobene potrebe, da govorimo o pripadnikih ekstravagantnih subkultur, o katerih vsi vemo vse, še nikoli pa ni nihče nikogar srečal. Vsi recimo vemo boga in pol o istospolno usmerjenih, vendar jaz ne poznam nikogar. Odkloni, ki so za terciarno informacijsko mrežo zanimivi, so namreč zelo majhni in v veliki meri odvisni tudi od monotonosti glavnine oziroma trenutne terciarne celice. V družbi dvestotih prebivalcev istega mesta, vsi iste narodnosti in veroizpovedi, je človek iz sosednje pokrajine, države, ali celo veroizpovedi zelo zanimiv. Poleg tega, da tudi dva človeka nista enaka, in vsaka drugačnost je dovolj drugačna za začetek govoric. Če še ne verjamete, da ste predmet ogovarjanja, vam želim le, da bi vam bilo dano v tej veri živeti do smrti. Kar pa ni nujno dobro. Mnogo drugačnih se obstoja terciarne informacijske mreže namreč ne zaveda in nanjo niso prilagojeni, zato velikokrat sploh ne vejo, zakaj imajo probleme z okolico. Velika razlika je namreč v tem ali imaš probleme z drugačnostjo, ali pa imaš probleme zaradi pogledov okolice na tvojo drugačnost

Druga zakonitost tercialne informacijske mreže je ta, do po mreži krožijo samo novice z nabojem, pri tem pa novice z negativnim nabojem krožijo devetkrat hitreje in vztrajneje. Pravzaprav bi bilo bolje reči, da so slabe novice edina nematerija, ki se širijo hitreje kot svetloba. Tako recimo gremo vsak dan desetkrat čez cesto in prav tako čez ta isti prehod hodi tisoč ljudi. Vendar o tem nihče ne izgublja besed. Skratka, prehod za pešce, pešci in avtomobili, mačke in psi in polži in žabe za terciarno informacijsko mrežo niso nič zanimivega. Dokler nekoga ne povozi. Takrat se začne. Tu prehoda sploh ne bi smelo biti, saj je preblizu ovinka! Sosedovi mulci so prejšnji teden izpulili znak! Pešec je bil zagotovo pijan! Šoferka je blond! Tisti izzivalni plakati ob cesti! In tako pridemo do tretje zakonitosti.

Vsi ljudje vse vedo. In če povemo do konca: včasih celo kaj več. Kar pravzaprav ni tako slabo, saj nam omogoča tudi uporabo v konstruktivne namene. To lastnost izkoriščamo na sestankih, kolegijih, posvetih, konferencah, skratka na najrazličnejših oblikah druženja, namenjenih izmenjevanju informacij. Zato pišemo in beremo, snemamo in gledamo oziroma poslušamo.

Panjske končnice do zapisi ljudske modrosti.

Količina in naboj izhodnih podatkov so večkratnik količine in naboja vhodnih podatkov. Najbolje to zakonitost definira stavek: »Janez, saj veš tisti iz zgornjega nadstropja, mislim, da ima raje fante, vendar pazi, ne bi rada, da izve, da vem«. Na začetku stavka je bila istospolna usmerjenost Janeza iz zgornjega nadstropja še izražena kot domneva »mislim, da ima raje fante«, ob koncu pa je prerasla v vedenje »ne bi rada, da izve, da vem«. Že v enem stavku  v katerega je vpletena le ena oseba se je torej zgodil velik preskok. Kakšne modifikacije lahko doživijo dejstva na prehodu skozi daljšo informacijsko verigo pa prepustim vaši domišljiji.

Vaša pasivnost ne bo ustavila poplave informacije. To ali se tercialne informacijske mreže zavedate ali ne, ali ste njen aktivni ali pasivni udeleženec, ni pomembno. Tudi, če se ti za tercialno informacijsko mrežo ne zanimaš in se z njo ne ukvarjaš, se ona zagotovo zanima zate in ob ustrezni spodbudi okoli tebe zgradi domišljijski konstrukt naslutenih razsežnosti.

Šesta in nikakor ne zadnja zakonitost pa je ta, da bo tisti, ki mu je informacija najpomembnejša, zanjo izvedel zadnji ali pa sploh ne. Skratka če vam žena skače čez plot z vsemi po vrsti boste to izvedeli zadnji ali pa sploh ne. Tudi ta primer na žalost izhaja iz realnosti. Jožf in Marija nista mogla imeti otrok. Po pomoč sta se zatekla tudi k zdravnikom in po večletnem trudu Marija zanosi. Vendar se nosečnost ne konča srečno in le majhen grobek označuje konec kratke sreče. Toda umetno spodbujena nosečnost je očitno prebudila Marijino in/ali Jožefovo plodnost, po enem letu so tako začeli pričakovati nov srečen dogodek. Deklica je bila atijev ponos. Vendar je tercialna informacijska mreža hranila podatke, ki so bili za mladega atija ključni. In ko ti podatki niso bili zanimivi za nikogar več, so curljati atiju na uho. Sodbo ali so bili ljudje, ki so mu počasi dostavljali delčke informacij, njegovi prijatelji ali ne prepuščam v božjo presojo. Vendar je bil ati za obzirne namige nedojemljiv. Vendar so se skladiščili. Počasi je neskladje med vedenjem in zavedanjem začelo povzročati razkol v Jožefovi duši. Na srečo nič takšnega, česar na Polju ne bi znali popraviti s primerno količino tablet in tremi meseci počitka. Sledila je ločitev in presenetljiva prepričanost Jožefa v to, da punčka ni njegova. Odklonil je plačilo preživnine, zahteval test očetovstva in se odselil. Test je pokazal, kar so številni že vedeli.

Kot sem že rekel, te zakonitosti niso edine, obstajajo različne kombinacije uporabe teh zakonitosti in pa seveda izpeljave. Ker ne verjamem, da vam ne bo dano izkusiti zob tercialne informacijske mreže, vas pozivam k nadaljnji analizi teorije.

Tudi neresnične informacije puščajo resnične posledeice.

Če mislite, da je najhujša ujma, ki je Slovenijo prizadela odkar pomnimo, minila, se motite.

Žled ni od muh. Imena tega vremenskega pojava večina Slovencev na začetku leta ni poznala, danes ga poznamo vsi. Prav tako smo to besedo poznali vsi, ki smo jo kdaj doživeli. Kar pomeni, da ne le, da ni od muh, temveč tudi ni od včeraj. Jaz se svoje prve izkušnje spomnim iz sredine 80-ih, ko smo v Suhi krajini odkazovali hektarje in hektarje vsepovprek nagnjenih bukev. Nato pa je na sredini tega hektarja stal javor – popolnoma pokončen in nepoškodovan. Seveda ga je roka iz čiste inercije za posek odkazala kot desettisoč pred tem. Potem smo se nekaj norčevali iz storitelja, torej mene, nato pa se lotili še naslednjih desettisoč. In to ni bilo kar tako, odkazovanje je takrat potekalo s kladivom oziroma sekirico. To pomeni, da si moral najprej odsekati kos lubja in nato na odsekano mesto pritisniti žig, mu izmeriti premer in to je nekdo napisal. Skratka, šli smo do vsakega drevesa – in to ne samo mi, potem je moral do njega še sekač, traktorist, …. Delo, še posebej delo sekača, ni nit približno podobno delu v tovarni. Poteka na prostem, v najbolj raznolikih pogojih kar si jih lahko zamislite. Poleg tega je telesno izredno naporno. Nekaj takega, kot tek na Grintovec in po malici še enkrat. In pa absolutno nevarno že, kadar se pogovarjamo o redni sečnji.

Celotno škodo bomo lahko ocenili šele čez več let.

Sečnja po naravnih katastrofah, ko drevesa ležijo vse povprek in pravzaprav nikoli ne veš, kam se bo kaj nagnilo, pa je le za najboljše sekače. A na žalost tudi med najboljšimi poznam take, ki so v podobnih razmerah ostali brez noge. Glavnina škode, ki jo je povzročila žled, torej še prihaja. Na tleh leži količina lesa, ki jo v Slovenji sicer posekamo v dveh letih. Dolgoletno povprečje nam govori, da ob redni sečnji v Sloveniji na leto izgubimo 15 življenj in pridelamo približno toliko težkih poškodb. Obstajajo tudi natančne statistike, katera gozdna opravila so bolj nevarna, vendar je sedaj pomembno predvsem to, da se v sečnjo nikoli ne podate sami – in tisti drug mora biti ravno tako usposobljen za delo kot vi. Oziroma, če pričakujete, da vas bo reševal, še bolj.

Zaradi velike ljubezni, ki jo slovenski kmetje gojijo do traktorjev, imamo traktorjev najverjetneje dovolj. Tovornjaki bodo vozili dan in noč, vsaj tisti, ki so opremljeni za nočno delo, še bolj verjetno pa bo treba kakšnega kupiti. Ravno tako bo dovolj dela za vse žage, stroje za pripravo sekancev in vse mogoče podobne stroje. Zagotovo pa bo zmanjkalo skladiščnega prostora. Ko smo pred leti obiskali prizorišče orkana Hogar, ki je prizadel zahodne Alpe, so tamkajšnji gozdarji organizirali ogromna skladišča lesa. Zakaj? Zato ker izredne količine lesa na tržišču povzročijo padec cene. Seveda je bolj smotrno skladiščiti žagan les, toda kdo ve kakšne dimenzije žaganega lesa bomo potrebovali v prihodnjih letih. Nekatere dimenzije se seveda da predvideti in te bi lahko skladiščili kamorkoli gre. Če kurite na drva, lahko raziščete kam vse bi spravili drva. Triletna zaloga bi bila nadvse na mestu. Gradbeni les bi lahko skladiščili pod avtocestne viadukte. In še marsikaj. Vendar to ne pomeni, da bomo redno sečnjo ustavil. Lahko jo malo upočasnimo, vendar je ustaviti ne moremo. Vsekakor pa bo modro ravnal tisti lastnik, ki bo les obdržal v gozdu, sekal čimmanj in počakal na boljše čase.

Poleg tega se v teh 7 milijonov kubičnih metrov skriva tudi okrogla 2 milijona m³ iglavcev. In iglavci (in ne samo iglavci), so podvrženi napadom lubadarjev. In to vsi iglavci, vsak ima najmanj eno vrsto lubadarja, ki se lahko ob primernih pogojih razmnoži preko vseh meja – ne vem zakaj, ampak temu gozdarji rečemo gradacija. Iglavce je torej nujno potrebno pospraviti. Tu ni nobenega: »Naj narava zaceli rane.« Zaceliti jih moramo mi in to čim prej. Veliki smrekov lubadar bo kmalu prekinil svoje zimsko spanje. Samci bodo izleteli in v poškodovane smreke izvrtali kopulacijske kamrice. Tam jih bodo obiskale izredno plodne samice, ki bodo kmalu izlegle jajčece ali dve. Iz njih se bodo izlegle ličinke, si pregrizle rove skozi lubje in se zabubile. Še pred poletjem bodo izleteli mladi lubadarji. In to bo šele prva generacija. Druga sledi zagotovo, če pa ne bomo imeli sreče in bo jesen topla, bomo imeli še tretjo generacijo. Zadnjo gradacijo lubadarja smo krotili 6 let. Kar pomeni še nekaj milijonov m³.

Tisti, ki jim bo do jeseni uspelo pospraviti škodo, se bodo nato lahko lotili obnove poškodovanih sestojev. V Sloveniji se načeloma naslanjamo na naravno pomlajevanje gozda. Kar pa se ne zgodi samo od sebe, sestoj mora na pomladitev nekdo pripraviti in večine sestojev, ki jih je odkazala narava, ni pripravil nihče. Ko bo torej hlodovina pospravljena in veje zložene v kupe, bo čas za sadnjo. Seveda nam bo pomagalo tudi naravno mladje, vendar bo to še vedno mladje. In mladje potrebuje nego. Večdesetletno. Koliko nege smo sposobni opraviti?

PRVOMAJSKI PERMAKULTURNI TABOR

Permakultura dobi pravo globino šele, ko smo skupaj dalj časa, zato ste po dolgem času ponovno vabljeni na daljšo delavnico – tokrat v Artu v Posavju – ki jo bomo vodili Breda, Marjana, Miša in Janez.

Delavnica se bo začela v soboto, 26. aprila ob 10h in bo trajala do nedelje, 4. maja ob 17h. V 9 dnevih se bomo poglobili v širok spekter permakulturnih znanj: obravnavali bomo teme, ki spadajo v 72-urni TPN (Tečaj permakulturnega oblikovanja – Permaculture Design Course), ker pa želimo čas posvetiti tudi temam, ki so ob aktualnih dogodkih najbolj žive in zanimive, bomo včasih tudi malo zašli …  Delavnica bo precej “divja” in tako primerna za vse, ki imajo radi naravo, skupinsko delo, raziskovanje socialnih veščin, kreativnost, divje obroke, večerno druženje ob ognju in glasbi. Število udeležencev je omejeno na 12 ljudi.

Vsebina:

Na delavnici se bomo učili praktičnih permakulturnih znanj – od načrtovanja širšega sistema, do ustvarjanja delov sistema, ki se kot mozaik povežejo v celoto. Velik poudarek bo na veščini razumevanja ljudi kot sestavnega dela vsakega permakulturnega sistema.

Ta čudoviti ambient moramo napolniti s primerno vsebino.

Kot se spodobi, bomo v času trajanja delavnice vzpostavili lastno ekonomijo, zato s seboj prinesite čim več lastnih pridelkov ali izdelkov. Če pa obvladate kakšne uporabne spretnosti, s seboj prinesite opremo, ki jo potrebujete za delo.

Poleg permakulturnih znanj (o povezavah, conaciji, energijah, večnamenskosti itd.), socialnih veščin (socialne dinamike, raznih iger) in spoznavanja z zeleno ekonomijo, bodo na delavnici tudi mnoge druge praktične, poučne in zabavne aktivnosti:

–       postavitev preprostega kompostnega stranišča in predstavitev kompostiranja

–       iskanje uporabnih divje zraslih grmovnic in dreves ter izboljšanje pogojev za njihovo rast: permakulturni načrt vrta in sadovnjaka (s poudarkom na pametni, dinamični, čimvečnamenski izrabi razpoložljivih virov in vode)

–       spoznavali bomo divje rastline in se jih naučili uporabiti v kuhinji,

–       spoznavali bomo pomen biomase in komposta,

–       raziskovali bomo lokalno krajino,

–       in 30. 4. skupaj kresovali.

Popolnoma vse, kar se bo zgodilo in česar se bomo naučili, je nemogoče popisati ali celo predvideti. Kot vedno pri permakulturi je največ odvisno od udeležencev delavnice. Zato ne pozabite s seboj prinesti vedrine, raziskovalnega duha, izvirnosti, estetskega čuta, sproščenosti in poguma. Vsi udeleženci bodo prejeli potrdilo o opravljenem osnovnem permakulturnem tečaju.

Prispevek:

Ob koncu delavnice vas bomo prosili za prispevek 300 € – a ne kot vstopnino – ampak kot izstopnino! Zadovoljni udeleženci bodo povabljeni, da na koncu delavnice ob odhodu prispevajo okvirno takšen znesek. Če bodo zelo zadovoljni in če imajo možnost, lahko seveda prispevajo tudi več.  Dvomimo, da bo kdo nezadovoljen, a če slučajno bo, ga  bomo kljub temu prosili, da krije vsaj minimalen strošek za hrano (70 €).

Za zagotovitev mesta prosimo za polog 50€ – ki jih boste prvi dan delavnice dobili vrnjene v Darih, s čimer bomo omogočili zagon zelene ekonomije na delavnici. O koncu delavnice, če vam bodo seveda ostali, ali če jih boste zaslužili še več, jih boste lahko menjali nazaj v evre – ali pa izstopnino prispevali v Darih.

Kdor ima doma viške domačih živil ali česa drugega, lahko del prispeva v dobrinah. Glede tega se moramo seveda uskladiti, da ne boste vsi prinesli kislih kumaric in jih bomo potem morali žulit celo delavnico. Pišite, pa se bomo že uskladili.

Vključeno je šotorjenje na prizorišču delavnice. Za tiste, ki si želite več udobja, so v bližini mladinski hoteli. Vsekakor pa imejte s seboj tudi jedilni pribor, krožnik, skodelico, steklenico ali plastenko za pitno vodo. Pripomočke za izvedbo delavnice, pribor za risanje in pisanje, kakšno ravnilo, kotomer. Če ima kdo kompas, naj prinese tudi tega.

Masanobu Fukouka

Reči da »stojimo na ramenih velikanov« mogoče v primeru drobnega možakarja, ki so ga leta le še bolj in bolj približala zemlji, zveni nenavadno. Vendar je vsekakor resnično. Seveda tudi Masanobu Fukuoka ni bil prvi, ki je spoznal pasti industrijskega kmetijstva, vendar je njegova pot tista, ki pritegne pozornost. Že sama vizija, spočeta v globini intuicije, odločnost mladega znanstvenika, da bo vizijo razvijal naprej, leta trdega dela, odrekanja, neuklonljivosti. Leta, ki jih je hkrati zaznamovalo pozorno opazovanje, nežno zlitje z naravo, skromnost in odkritost, so leta, ki iz mladeniča naredijo modreca.
Kot permakulturni učitelj sem se z njegovim delom najprej srečal preko navdušenja kolegov, ki so njegova dela brali v angleščini. Ko sem pozneje, v hrvaščini, tudi sam prebral »Revolucijo jedne slamke«, me je razkorak med prvimi informacijami polnimi navdušenja in skromnim vtisom, ki ga je name pustila knjiga, močno presenetil. Ko sem odkril, da sem pravzaprav bral le prevod prevoda, sem knjigo prebral še enkrat in od takrat naprej je bila pri mojem delu nepogrešljiva. Seveda še danes, po dvajsetih letih dela, ne razumem marsičesa napisanega, vendar tam, kjer razum omaga, na pomoč priskočijo čustva, ki mi omogočijo občutiti naravo neposredno.
Masanobu Fukouka v svetu ni le glasnik naravnega kmetovanja. V krščanski Evropi je tudi glasnik budizma. V ponorelem vsakdanu je glasnik v nekega drugačnega ritma bivanja. In po celem planetu je glasnik Japonske. Zlitje vseh teh štirih svetov, ki so že vsak zase modernemu Evropejcu popolna neznanka, nas popelje v vrta, v katerem ni nič tako, kot je bilo še malo prej.
Masanobuja Fukuoke ni ustavila starost, prav tako ga ni ustavila bolezen, poučeval je tudi, ko je svoje učence sprejemal leže, se s pomočjo rok premikal po vrtu in govoril, da je vedno bliže zemlji. Prav tako ga ni ustavila smrt, saj se je zdaj dokončno zlil z zemljo, ki jo je tako ljubil in nam sedaj preko nje sporoča, da za pravične ni počitka.

Knjigo boste lahko kupili na Prvomajskem permakulturnem taboru ali pa jo naročite na janez.bozic@outlook.com.

Kdaj: Sobota, 12. aprila 2014 od 9:00 do 17:00
Kje: Posavje – Krško – Srednje Arto 5

 
Permakultura v prvi osebi in permakulturna načela, doživljanje narave in še pa še.
Janez Božič je permakulturni učitelj, ki že od leta 1997 organizira številna odlično sprejeta permakulturna izobraževanja. Na teh skozi igro, vajo, delo in če ne gre drugače tudi s predavanji ljudi spoznava s sistemom načrtovanja, ki je osvojil svet.
Dan bo tako nedvomno zanimiv, saj se bomo spoznali z zanimivimi prigodami iz sveta divje hrane, preskusili kakšen nenavaden recept, o katerem bomo dvomili samo tako dolgo, dokler ga ne bomo poskusili. In ko boste tudi vi rekli: »Vsi smo snedli vse!«, boste vedeli, da na vrtu ne moremo pridelati nobene tako hranljive zelenjave – naj bo vitaminsko, rudninsko in še drugače oh in sploh in bio in aktivno – kot jo lahko naberemo med grmi tam pod hribom. Brez zadržkov se podajmo v svet nabiralništva in divje kulinarike.
Hkrati bomo spoznali, kako divjino pripeljati v svoj dom in tako zavestno ustvariti optimalno donosen ekosistem, ki bo imel vse lastnosti naravnih ekosistemov – tako glede raznolikosti, kot uravnoteženosti in prožnosti. Spoznali bomo harmoničen odnos med ljudmi in pokrajino, ki vam bo nudil hrano, energijo in zaščito, ter uspešno zadovoljil tudi druge materialne in nematerialne potrebe, pa tudi kakšno željo.
Raj je tukaj in zdaj. Nismo izgnani iz raja, le pozabili smo, da v njem živimo. Sprememba je preprosta, četudi ali kar predvsem tako, da pojemo rajski obrok.

 
Večina delavnice bo potekala v naravi, zato se obujte in oblecite terenu in vremenu primerno. Cena delavnice 20 € zajema program in prehrano. Postregli vam bomo s solato, zelenjavno enolončnico in čajem. Za podrobnejše informacije o vsebini lahko pokličete 040 305 306 (Janez) ali pošljete mail na naslov janez.bozic@outlook.com Za podrobnejše informacije o dostopu in namestitvi pa pokličite na telefon 040 309 093 – Breda, ali pošljete mail na naslov breda.spacapan@gmail.com, na katerega sprejemamo tudi prijave. Ob prijavi navedite iz katere smeri boste prišli in dodatne želje o prehrani.

Lepe pozdrave
Breda in Janez

Tako smo se imeli januarja 2010.

Selitev istrske ekovaške ekipe v zapuščeno župnišče v vasici Hrvoji je pomemben korak za celotno gibanje ekoloških naselij in celo širše, za vso Slovenijo. Gre zares!

Da bi začeli urejanje prostora tako kot treba, s čutom za okolje, sosede, stavbe, njive itd., bo v soboto in nedeljo, 19. in 20. aprila v Hrvojih delavnica permakulturnega načrtovanja,
ki jo bo vodil Janez Božič.

Beseda permakultura je sestavljena iz besed permanentno (stalno, neprekinjeno) in kultura. Temelji na skrbnem načrtovanju, vsakodnevni praksi, odprti izmenjavi izkušenj, ki poleg ekološke pridelave hrane vključuje skrb za kvalitetne medčloveške odnose, komplementarno ekonomijo in trajnostno zasnovo bivališč ter naselij.

Zamislili smo si drsni prispevek (35-50 €) za celoten vikend glede na število udeležencev, da pokrijemo stroške voditelja in obrokov. Prenočitev bo možna v šotorih, mogoče tudi v samem župnišču, v vsakem primeru potrebujete spalko in podlago. Obroki bodo vegetarijanski.

Tukaj je prijavnica.

Dnevi so že dolgi, zato bomo začeli v soboto ob 9. uri, končali pa v nedeljo okrog 15. ure.

Delavnico bomo zastavili tako, da bo izhodišče za nadaljnje delavnice, s katerimi si lahko prislužite celotno 72-urno permakulturno izobraževanje tekom več vikendov.

Vsi prijavljeni boste naknadno prejeli dodatne podatke o delavnici (pot, delitev prevoza itd.).

Upamo, da imate na voljo več zemlje.

Spoštovani!

Obveščam vas, da se konec tedna V Novem mestu na kmetijski šoli Grm prične seminar PRIDELAVA VRTNIN NA PROSTEM, kjer bo poleg integrirane pridelave predstavljen tudi BIODINAMIČEN način pridelave vrtnin in PERMAKULTURA.

Izvajalci: Boštjan PUNČUH, Božidar HUDOKLIN, Jože LUSAVEC, Janez BOŽIČ

URNIK:

-          Petek, 11.4.2014 ob 16.00 uri – Janez BOŽIČ

-          Nedelja, 13.4.2014 ob 15.00 uri – Janez BOŽIČ

-          Torek, 22.4.2014 ob 16.00 uri – Jože LUSAVEC

-          Petek, 25.4.2014 ob 16.00 uri – Jože LUSAVEC

-          Torek, 29.4.2014 ob 16.00 uri – Jože LUSAVEC

Pogoj za izvedbo delavnice je vsaj 24 slušateljev (slušatelj je lahko nosilec, namestnik ali družinski član kmetijskega gospodarstva).

Dva termina s predavateljema Boštjan Punčuh, Božidar Hudoklin bosta dogovorjena naknadno  tekom predavanj.

Za dodatne informacije kontaktirajte: janez.bozic@outlook.com.

Lep pozdrav

In to dobesedno – jesen je za večino drevesnih vrst, ki jih imamo navado saditi v Sloveniji, najboljši možni čas.

Zakaj posaditi drevo? Razlogov je več. Če živite v mestu, je dreves zagotovo premalo, če živite na podeželju, dreves nikoli ni preveč. Tisti, ki živite v gozdu, ste naloge oproščeni, tam drevesa rastejo sama od sebe. Je pa res, da si mogoče želite kakšnega drugačnega. Poleg želje  po raznolikosti pa drevesa sadimo tudi zaradi hrane, sence, zavetja, listja, cvetja, lesa, lepote ali v spomin.

Kam? Predvsem v mestu zna to biti problem. Zato bi vas želel najprej usmeriti v vsa krožišča, kamor še niso umestili raznoraznih zmazkov. Če pa so v vašem kraju vsa krožišča že zasedena, so avtocestni priključki izredno bogati z najrazličnejšimi površinami, ki so dostopne samo z veliko domišljije in drznosti. S tem mislim na tiste trikotnike med avtocesto in njenimi priključki. Podobnih trikotnikov je dovolj vsepovsod po mestih. Včasih jih imenujejo parkovne površine. Bistri načrtovalci sosesk so v njih drevesa posadili predvsem ob robove, medtem ko osrednje površine ostajajo neizkoriščene. Vi svoje drevo posadite čimbolj na sredo.

Če živite na vasi, lahko rečem le to: nisem še nisem videl sadovnjaka, v katerega se ne bi dalo posaditi še kaj.

Ja ata, zakaj pa sadite drevo, ne boste dočakali, da bi jedli njega sadove.
Mogoče res ne, zato pa jih bodo jedli moji vnuki in se ob tem spominjali mojega imena. (ljudska)
(Vir ilustracije: http://blog.monkiezgrove.com/2012/07/01/lets-plant-tree)

Kje dobite sadiko? Če nimate denarja, da bi sadiko kupili v drevesnici, kjer imajo izreden izbor in listke z opisom vrste in sorte, jo lahko izkopljete v gozdu ali na zaraščajoči površini. Glede na to, da številne nimajo več listja, boste o vrsti predvsem ugibali, je pa res, da se da vrsto spoznati tudi po lubju, popkih in načinih razrasti. Čeprav nimajo listja, pa imajo lastnika – če vas zaloti pri kraji, se mu opravičite, povejte čim lepšo zgodbo o namenu, predvsem pa ves čas obdržite nadvse prijazen pogled. Če to ni dovolj, mu lahko ponudite dva evra. Zgledujte se po ciganih in se kraje ne lotite sami. Sadika naj bo visoka vsaj meter in pol, mladostna, najbolje kar mlada, recimo pet let. Seveda v naših klimatskih pogojih ne zrastejo vse vrste toliko v takšnem času, ampak okvirno bi moralo delovati. Kopati je potrebno začeti precej na široko in paziti, da ne poškodujete korenin; če jih poškodujete jih na koncu poškodbe odrežite, najbolje z vrtnimi škarjami. Potrebujete torej močno motiko ali lopato za prekopavanje, vrtne škarje ali nož in čim večjo vrečo.

Če se boste lotili popolnitve sadovnjaka, imate mogoče kakšno domače drevo, ki ga je vredno presaditi, vinogradniške breskve, orehe, slive, skratka marsikaj, kar pač zraste in za pot do plodov ne potrebuje cepljenja. Ali pa kakšne perspektivne divjake. Mogoče ima kaj takšnega sosed? Ali pa o sadnji razmišljate že dalj časa in ste v tem času vzgojili čudovite sadike.

Tudi pomotoma ne boste ostali tako čisti.
(Vir: http://www.onewater.co.uk/page-other.php?id=17)

Kako posaditi drevo? Obstaja ogromno nasvetov na to temo. Ne zgubljajte se v podrobnostih: »Just do it«. Vendar vedite: nikoli več mu ne boste mogli dati toliko, kot ob sadnji, zato se splača potruditi. Pokosite površino, na katero nameravate posaditi drevo, pridobljeno zastirko shranite. S krampom, težko motiko ali čvrsto lopato razrahljajte rušo, popukajte vse koreninice in jih zložite ob zastirko, ki ste jo pridobili ob košnji. Tudi to je zastirka, vendar ima to lastnost, da iz nje poganjajo mlade rastline, ki bi drevesu lahko odžirale hrano. Poleg tega pa bi vi na to okoli en kvadratni meter veliko površino mogoče radi posejali kaj drugega. Česen bi bil na primer kar dobra ideja. Velikost prerahljane površine naj bo tolikšna, da bo ustrezala razponu korenin. Z lopato odstranite vrhnji sloj zemlje in ga zložite  v nadvse ličen kupček. Ta sloj je drugačen od nižje ležečih slojev zemlje, saj vsebuje mirade mikroorganizmov, ki v večjih globinah ne preživijo in jih je potrebno zato vrniti v vrhnji sloj. S krampom poglobite jamo in nižje ležečo zemljo preložite na ločen kup. Sadika mora biti presajena tako globoko, kot je rasla na izvorni lokaciji, ni pa nič narobe, če je pod njo še kakšen sloj prerahljane zemlje. Spravite tudi eventuelne kamenčke. Če imate mrežo proti voluharjem, je sedaj čas, da jo uporabite. Če je nimate, je vsepovsod polno nasvetov, ki so manj učinkoviti, so pa zato bolj priročni ali sonaravni. Kakorkoli, z zemljo ki ste jo izkopali iz dna zastrite korenine. Če imate gnoj, sodi sem – pri tem morate biti pozorni, da nobena koreninica ni izpostavljena neposrednemu stiku z gnojem. Če nameravate na obdelano površino še kaj posejati, recimo že omenjen česen ali jagode, potem gnoj res sodi sem. Ker pa nisem še nikoli videl krave, ki bi se posrala 20 centimetrov globoko, ga lahko prihranite tudi za na vrh. Nato jamo zasujte s polovico vrhnje zemlje, primite sadiko, stopite v jamo in steptajte zemljo okoli stebelca, nasujte še preostalo zemljo, ob deblu zastrite z kamenčki, po preostali površini razporedite pokošeno zastirko, na vrhu nje pa še koreninice iz ruše. Ob sadiko zapičite kol in jo privežite. Za konec lahko še zalijete ali pa pobegnete pred dežjem. Potrebujete torej škornje ali delovne čevlje, kramp ali močno motiko, močno lopato za prekopavanje in kakšno lopato za prelaganje, tri kole, vrvico (najboljše so tiste, ki so bile v prejšnjem življenju ročice darilnih vrečk), mrežo za zaščito pred voluharjem in deset litrov vode oziroma dežnik. Če nimate vsega naštetega, priporočam uporabo domišljije. Bistveno je predvsem to, da skopljete luknjo in vanjo vtaknete drevesno sadiko.

Zaščita. Voluhar ni edini, ki se mu bo vaše delo zdelo zelo zanimivo. Srne, zajci in kosci so najpogostejša nevarnost, ki grozi mlademu drevescu. Vse to se da urediti z dvema močnima koloma in primerno količino okoli meter in pol visoke mreže.

Če vseeno mislite, da ne boste znali sami, lahko pridete pomagat nam.

In za konec še opozorila:

• naloga, ki se jo lotevate je mogoče smrtno nevarna,
• zelo verjetno je kazniva,

vsekakor pa si boste s tem dejanjem naprtili odgovornost za nebogljeno bitje, ki se še nekaj časa ne bo znalo braniti samo.

Večini se zdi naš planet, v primerjavi z vesoljem majhen. Dejansko pa uporabljamo le njegovo površino.

Večina ljudi se ne zaveda, da dejansko živimo v razmejitvenem pasu. Pravzaprav v razmejitveni plasti. Najpogostejši izraz za to plast je biosfera. Če nanjo pogledamo z vidika razmišljanj o razmejitveni plasti, je to mejna plast med atmosfero in pedosfero. V primerjavi z atmosfero je res tanka, a kljub temu je neprimerno debelejša od pedosfere. Vsaka linija med dvema ekosistemoma je torej razmejitveni pas. Strokovnjaki temu rečejo ekoton. Vendar nas to ne zanima. Ti razmejitveni pasovi nas zanimajo predvsem z dveh vidikov. Kot prvo so neskončni, kot drugo pa so to najbolj produktivni sistemi v naravi. Skratka, v prvem odstavku dve neverjetni trditvi.

Na fakulteti smo poslušali tudi predavanja profesorja Mlinška o gojenju gozdov. No ja, o gojenju gozdov je bilo že takrat dovolj knjig, zato se je profesor z veseljem prepustil domišljiji in nam na predavanjih postregel z najčistejšo filozofijo ekologije. In tako je enkrat mimogrede navrgel, da imamo v Sloveniji 40 000 kilometrov gozdnega roba. V moji glavi se je takoj prižgala opozorilna lučka. Ma ja, ravno enkrat okoli sveta? Taka lepa okrogla številka? Vendar res! Če si ogledamo satelitske posnetke Slovenije in se odločimo za neko merilo recimo 1:5000 je zelo verjetno res tako. Vendar pozor! Če pogledamo podrobneje, recimo v merilu 1:1000 se bo dolžina tega roba povečala. In če smo čisto filozofsko razpoloženi, potem lahko rečemo, da je del oboda vsake drevesne krošnje ki jo razpoznamo na posnetku, del gozdnega roba. In še naprej, vsak list na robu oboda te krošnje je prav tako del gozdnega roba. In počasi se približujemo neskončnosti. Podobna razmišljanja nam medicina ponuja o pljučih. Za dvomljivce pa so se že pred mnogimi leti potrudili matematiki in s pomočjo igre enakostraničnih trikotnikov izpeljali Kochovo snežinko – matematični dokaz o možnosti, da lahko na omejeno površino stisnemo neskončen obseg. Toliko o prvi neverjetni trditvi.

Ekosistem v katerem so dinozavri preživeli.

Za osvetlitev druge neverjetne trditve si lahko ogledamo primer mangrov. Torej ekosistem, kjer se poleg pedosfere in atmosfere srečajo še meja med kopnim in vodo, ter meja med sladko in slano vodo. Skratka, mangrove so bolj zmes ekotonov kot ekosistem in med gozdarji veljajo za najbolj produktiven gozd na svetu. Pred leti sem si zadevo ogledal od blizu in neverjetnih zadev kar mrgoli. Recimo orehi, ki vzklijejo na drevesu, razvijejo kakih pet centimetrov dolgo koreninico in pol metra dolgo steblo, nato v primernem času odpadejo, se zapičijo v mulj in nadaljujejo rast še preden je vse skupaj poplavljeno. Skratka hitro. Robovi so neke vrste startna črta. Iz enega ekosistema, ki mu lahko rečemo tudi dom, je treba steči v sosednji ekosistem, zgrabiti kar potrebujemo in steči nazaj, ali pa obstati, kot to rada počnejo drevesa. To zmorejo le najmočnejši.

Seveda gozdni rob ni edini primer roba v naši krajini. En tak bolj urban primer je živa meja, še bolj urban pa rob pločnika. V permakulturi dolžino roba zavestno povečujemo do meje, ko vrtnarstvo počasi preraste v nabiralništvo.

At 1848 all Karst was like that.
(Source: https://maps.google.com/)

Ever since I remember, I was a forester.  Later in my life I discovered permaculture. Recently I have been earning my living in programmes to protect nature. However, when I was fourteen, I earned my first salary as a forester.

As a student, I was pleased to be studying at the forestry school where we were taught about the most sustainable forest management in the world.  This school also provided an extraordinary link between theory and practice. Three forestry principles: sustainability, blending with the natural environment and economic benefit were the guidelines in Slovenian forestry. All three of them are embedded in the foundations of permaculture.

Sustainability in design, real economic benefit in the process of permacultural planning, and being in harmony with nature is core to the framework of permaculture principles. However, forestry has a specialty. A farmer sows the seeds and before the year turns he harvests; a forester, on the other hand, sows trees which will be harvested by your grandchildren. In forestry, the basic timeline is about 100 years. In this perspective, in forestry sustainability means something different than for most other activities. And another aspect: in permaculture we talk mostly about garden scale or farm scale. Slovenian forestry fulfills all its goals over an area of 1 million hectares.

BIRTH

“How can we ensure a sustainable yield?” was one of the first forestry issues we were taught. When forestry started, foresters used an axe and a horse, so the process of deforestation was not a thing that anyone would notice with the naked eye. But it was not start with an axe. To get knowledge about how we destroyed forest in the past is now possible mainly by studying historical sources. It is said that the first record of forests in Slovenia emerged from the pen (or whatever they were using in their times) of Roman writers who describe Slovenian, probably Karst forests as “extensive oak forests.”

Distant past or the near future? (Foto: Janez Božič)

If you want to see an oak virgin forest, you may whistle for it! It no longer exists. The best approximation in Slovenia is a small forest reserve  located in “Krakovski gozd”.  You’d have to multiply the thickness of the largest trees at least by three; the height is likely to be approximately right. So oak woods were about 50 meters high and the diameter of the greatest giants was so big that they could not be hugged by an average Slovenian family. But these are only dimensions, how about biodiversity? And some other thinks we usually do not think about it.

Of course other records followed. One of the most interesting that I have heard about was a dispute between the new and old immigrants around pig pasture. Well, so there were still at least a few oaks. It might be worth noting that forestry was not always a base for timber industry, the basic role of the forest has been changing from century to century. Another interesting record of the forests in the area is stored in so-called ‘forest orders’, a kind of forest jurisdiction.

And although Count Ortenburg’s forest order clearly refers to the forest, wood is rarely mentioned. On the other hand, there are a lot of rules about animals, like dormice or birds of prey, for which they carefully prescribed who may collect their eggs, the size of his share, how his share will be determined by the forest owner and who will pay the forester, as well as who will oversee all this.

This was not the oldest forest order; it came out around 400 years after the first ones in 1406. Well, when Josef Ressel was deployed on the Slovenian coast, to plant oaks for the Austro-Hungarian navy, he described this same area, which was around 1000 years ago known as “extensive oak woods,” with only one word. Desert. It was the beginning of the 19th century and the industrial revolution had just begun.

Some parts of the karst still look like a desert.
(Source: http://travel.over.net/svet/galerije2/albumi/trzaski-kras/2005_d_0417.sized.jpg)

NOBODY NOTICED

In a millennium, the height of “extensive oak forests” thus fell from 50 to 0 meters. How many human generations have passed during this time? Did any of them notice that height of the forest in their time was reduced by, let’s say, 50 centimeters? Answer is yes, but not the whole population, only some individuals. They started to develop forestry planning already centuries ago. Because of those individuals, we can today see a different picture.

In hundred years and something, forest returned to Karst. Well, we must wait a “little more” for oak suitable for building a navy to grow, but it’s a start, and after all we do not use wood for our navy any more. The important thing is that we proved that desertification is not a one way ticket. And most importantly, we know what it looks like.

WE KNOW HOW

This project in Slovenian – at that time Austro-Hungarian – Karst was anything but easy or cheap; nothing went smoothly and if something could go wrong, it went. Ressel, who anchored the whole idea into manageable goals, strategies and actions, died before the first black pine seedling started to grow.

Black pine was not the first choice. One of the first pioneers, chosen by the Karst foresters, was sage. So if you find a habitat of sage in the Slovenian Karst, it is very likely due to effort of foresters who tried to make a desert green.

Only later they chose black pine, an autochthon species, which is known for its adaptability to arid growing conditions. Then it really started. The empress Maria Theresa untied her purse, the village gave some of their common land (of course the worst) to foresters.

A nursery near Vienna started to grow black pines. For each seedling they had to dig a hole in the karst limestone. The diameter of the hole had to be larger than the diameter of the forester’s hat, which was a measure for the size of the hole. When the hat fell smoothly half a meter deep, it was necessary to bring soil (I still wonder from where?), plant a seedling and bring water, probably not just once. Then the forester reached into the purse and paid one florin to a team that achieved this.

The project was not cheap, and when costs were calculated into the current monetary units, an estimate was that forestation of one hectare of Karst area cost around 5,000  €. And black pine started to grow? No way.

They all died. Well, almost all. But definitely so many that they had to plant new ones, and again, and again. Then they tried sowing seeds. This was a little bit more successful. Just enough that they formed a small nucleus of black pine which, as they saw later, was very important.

The first forester who made it was Jože Kolar. A new forest started to grow nearby Trieste (today Italy). The forest reached its maturity years ago and black pine was slowly replaced by pioneer tree species suitable to the area.

However, neither planting nor sowing were what made the Karst green. The most important push to greening the Karst was World War I. Of course, people emigrated from Karst earlier, but World War I was the first of four events that gave black pine the right opportunity.

DEATH

As people emigrated, the forest came back. WW I was followed by the global economic crisis and World War II. All three had a strong influence on people to move away from Karst region. And next came a different event, a planned one.

It’s not like World War I or II were not planned, but this event was designed with the aim of greening deserts in Yugoslavia. That, at least, was what they said, but it is entirely possible that they created the working class and with this measure wanted to empty the poorest parts of the country. The measure was cruel and unjust. The People’s Government banned the breeding of goats. In fact, they should have banned nomadic grazing, but who would supervise that? Therefore, they decided for an incredibly cruel, but feasible measure, which drove the last farming hungry people away from the Karst. And the desert died.

Karst today. (Source: https://maps.google.com/)

Today, Slovenian Karst is the second most forested region in a country that is the third most forested country in Europe.  For that we should be grateful!

A: Koreninski vozli na volčjem bobu. B: Prečni prerez skozi korenino detelje, kjer na eni strani tvori vozliček b: Razvoj. C: Otekanje korenin fižola se obilno pojavi le na mestih okužbe z bakterijami Mikrococci (m). (Vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Metuljnice)

Večini bralcev ob prebiranju permakulturne literature padejo v oči predvsem nasveti, ki jim z eno potezo poenostavijo vrtnarjenje ali ureditev hiše, oziroma domiselne ideje, ki jim omogočijo hitro rešitev vsakdanjih problemčkov. Skratka recepti. Na primer začimbe kot lončnice na okenski polici, ki vam bodo olajšale pripravo hrane. Ali drevo, ki bo iz atmosfere črpalo dušik in ga v sodelovanju z mikoriznimi organizmi vnašalo v vaš vednolačni vrt.

To drevo naj bi bila akacija (Robinia pseudoacacia). In? Napaka! Akacija je severnoameriška drevesna vrsta, ki so jo k nam prinesli zaradi dobre medovitosti, kvalitetnega lesa in hitre rasti, niso pa vedeli, da bo izkazala izreden potencial invazivnosti. Niso vse tujerodne vrste invazivne, toda ta je, tako kot rdeči polži – skratka nič, kar bi si želeli imeti v svojem vrtu. Mogoče akacija v Avstraliji, od koder prihaja permakultura, ni invazivna, toda v Sloveniji je. Nauk zgodbe je po mojem mnenju, da takšni recepti niso prenosljivi z enega kontinenta na drugega, včasih niso prenosljivi niti preko plota iz enega vrta na drugega. Toda permakulturna literatura vsebuje tudi načela, in ta so prenosljiva. Načelo, ki stoji v ozadju priporočila za sadnjo akacije, je: »Uporabljajte biološke potenciale.«

Naj pojasnim, kako uporabiti to načelo. Ali imate možnost dušik v svoj vrt pripeljati kako drugače? Pravzaprav, ali ga sploh potrebujete? To je vprašanje, ki si ga je potrebno postaviti najprej. Koliko dušika je v tleh, se da ugotoviti zelo natančno in zagotovo obstaja veliko trgovcev, ki so vam pripravljeni prodati najrazličnejše pripomočke za ta namen ali strokovnjakov, ki so to pripravljeni narediti za vas. Vendar nas natančna številka ne zanima. O količini dušika v tleh lahko sklepamo glede na rastline, ki tam že rastejo. Če so to koprive, regrat ali konjski ščir, potem je dušika dovolj. Če mislite, da ga manjka, pa se ga da v vaš vrt pripeljati tudi na manj nevarne načine. Če vsekakor želite uporabiti mikorizo, je dobro vedeti, da ima družina metuljnic, kamor spada tudi akacija, še okoli 1000 vrst in da robinia med njimi v pogledu vezave dušika niti ni najuspešnejša.

Najpreprostejši način za pridobitev viškov dušika pa je sprejeti dejstvo, da ste del narave in ste tako tudi del vašega vrta. In vaš urin je najcenejši in najbolj dostopen vir dušika, ki ga imate na voljo. Že vidim, kako vihate nosove. Toda pozor! Urin zdravih ljudi je na izvoru sterilen. Vsaj fantje poznamo zgodbe o Rambotih, ki v bitkah pridobljene rane sterilizirajo z urinom, mislim pa da je tudi ljudsko zdravilstvo večkrat omenilo kaj podobnega. Za tiste bolj skeptične pa je tu urinoterapija. Podrobnosti ne poznam, vendar vse skupaj sloni na pitju lastnega urina v zdravilne namene. Za tiste najbolj skeptične pa pobrskajmo po zgodovini -urea je bila prva umetno sintetizirana organska snov. Zakaj za vraga so sintetizirali snov, ki je je vsepovsod dovolj? Ne boste verjeli, še vedno se več kot 90 % sintetizirane sečnine uporablja kot gnojilo. Torej?

Natančnost doziranja je ključ do uspeha
(Vir: http://commons.wikimedia.org/wiki/File:UrinI.jpg)

Fantje smo tu v rahli prednosti, saj urin lahko doziramo zelo natančno J Skratka, načelo o uporabi bioloških potencialov nas uvede v najpestrejši nabor možnih rešitev. Katero bomo izbrali, pa je stvar možnosti, ki jih imamo.

Tu so izvorna permakulturna načela, kot jih je Bill Mollison videl 1991, torej kakih 20 let po permakulturnih začetkih:

• izbira ustreznega prostora;
• vsaka stvar opravlja več nalog;
• vsako pomembno nalogo opravlja več različnih stvari;
• učinkovito načrtovanje porabe energije;
• uporaba bioloških potencialov;
• pospeševanje razvoja rastlinskih združb;
• raznolikost;
• razmejitveni pasovi:
• pozitivno gledanje;
• obnavljanje uporabljenih energij in
• učinkovitost majhnih ekosistemov.

Dušik torej lahko v svoj vrt pripeljemo na najrazličnejše načine; če ne vemo, katerega izmed številnih bioloških ukrepov bi uporabili, lahko kot nadaljnje sito uporabimo katero izmed preostalih načel. Vsekakor lahko: »pospešujemo razvoj rastlinskih združb«. Če so tla in velikost posestva primerna, lahko namesto robinije posadimo jelšo, ki sicer ni metuljnica, vendar ob pomoči nevidnih sodelavcev ravno tako veže dušik in je poleg tega domača drevesna vrsta. Seveda pa rastlinskih združb ne razvijamo samo s sadnjo. Številne metuljnice rastejo tudi v naravi in njihove cvetove je lahko prepoznati.

Če ne boste kosili kar naprej in boste občasno opazovali, kaj kosite, mogoče lahko najdete Navadno grašico. (foto: Marjan Šenica)

Tem rastlinam pomagamo tako, kot bi pomagali vsaki gojeni rastlini. Odstranimo jim konkurente, zastremo njihovo okolico… Pač uporabimo vse ukrepe, ki jih uporabljamo tudi sicer.

Prehrana je vsekakor pomembna naloga, zato lahko preprosto rečemo, da bomo za prehrano vrta uporabili kar najširši nabor ukrepov in tako uporabili načelo: »vsako pomembno nalogo opravlja več različnih stvari.« Torej bomo sadnjo jelše ter prepoznavanje in gojenje tam rastočih metuljnic nadgradili z zelenim gnojenjem, pridno urinirali okoli sadik, zgradili kompostno stranišče, kompostirali …. Vendar pozor, dušika je lahko tudi preveč!

Seveda pa nam lahko kmalu zmanjka prostora. Zato bomo s pridom uporabili načelo »izbira ustreznega prostora«, Skratka, permakulturna načela so nekaj, kar se uporablja v množini. Tako nas hkratna uporaba različnih načel pripelje do zelo različnih rešitev. Poleg tega pa so različni avtorji nadgrajevali obstoječa načela, ali pa si izmislili drugačen nabor le-teh. Že David Holmgren, soutemeljitelj permakulture, ima popolnoma drugačen nabor načel. In dejansko vsak permakulturni učitelj, ki da kaj nase, prej ali slej začne zavijati malo drugače. Eni malo bolj poetično, drugi šaljivo, tretji praktično. Skratka, raznoliko.

Očitno je, da so permakulturna načela na široko zastavljena, kljub temu pa je permakultura vseeno natančno določena. Že vsako izmed načel namreč zagotavlja določeno stopnjo približanja naravi in hkrati tudi k natančnosti opredelitve permakulture. V medsebojni kombinaciji pa upoštevanje načel zagotavlja nadgraditev bivalnega okolja v svojstven sistem. Ta sistem nas bo usmerjal v razmišljanje, da vsak lahko prispeva nekaj za boljši jutri. Torej uporaba načela »pozitivno gledanje«.

Ne morem vam povedati, kolikokrat mi na misel pride prvo permakulturno predavanje, ki sem ga imel. Pri tem pravzaprav mislim cel sklop predavanj, ki so se razvijala ob diapozitivih. Začelo se je s kopijami diapozitivov Declana Kennedya in se nato razvijalo v skladu z mojimi potovanji po permakulturnih sistemih. In seveda tudi v skladu z mojim razumevanjem permakulture. Nabralo se je 100 diapozitivov, ki so ob vdoru LCD tehnologije jadrali v arhiv. Vendar se spomnim, da so ljudje z nejevero sprejemali novice o 100 % energetsko neodvisnih hišah, o bioplinu, o biodizlu, da so se jim oči zasvetile ob omembi sončnih ali vetrnih elektrarn, da so spraševali ali permakultura lahko prehrani svet in se jim je zastiranje zdelo nekaj nadvse čudnega. Seveda pa je večina preslišala, da so to le recepti, ki v njihovem sistemu morda ne bodo delovali ali pa celo niso potrebni. Večina izmed omenjenih receptov je danes v splošni rabi.

In glej ga zlomka, vsaka od zadev, ki sem jih omenil, se je razvila v bedarijo zase. 100 % energetsko neodvisne hiše so postale pasivne hiše. Bioplin je postal nočna mora prenekaterega Belokranjca, ki je še do pred par leti živel od turistov na Kolpi. Biodizel je nekaj, kar požre več energije, kot jo da od sebe. Sončne elektrarne so postale nekakšni silikonski vinogradi. Vetrne elektrarne pa so postale rezalnice za ptiče.

V svetu obstaja tisoče primerov dobre prakse za vsako od navedenih tehnologij, tudi za uporabo bioplina. In seveda obstajajo tudi slabi. In kako se tega lotimo v Sloveniji? Po celi državi zbiramo nesnago, ki se že na poti do elektrarne spremeni v nekaj nadvse strupenega, zasmradimo dobršen del Črnomlja, prilagodimo zakonodajo, ki gošče iz bioplinarn enači z gnojevko in jo nato sipamo po poljih v bližnji okolici. Po mojem mnenju je najhuje to, da določeni psi sploh niso lajali. Nobeden kmetijski strokovnjak ni povedal, da so koncentracije prevelike in da je sestava strašno strupena. Ne! Naravovarstveniki so začeli biti plat zvona, da so izviri in vodotoki vse bolj onesnaženi. Pozor! Naravovarstveniki sploh niso bili niti stvarno niti krajevno pristojni.

In vetrne elektrarne, ponos nekaterih prijateljev, ki se permakulture lotevajo v bolj vetrovnih območjih. Zgradimo jih v sredini slovenskega največjega območja strnjene narave, s presekami elektrovodov odsekamo Volovjo reber od Snežnika, uničimo še eno zadnjih gnezdišč planinskega orla, uporabimo zastarelo tehnologijo, probleme rešujemo po politični namesto po strokovni plati…. In predvsem, vetrne elektrarne zgradimo tam, kjer bodo polovico vetrovnih dni izklopljene, saj nobena tehnologija ne prenese takšnih sunkov, kot jih je sposobna ustvariti burja. Tako mimogrede: je kdo od vas kjerkoli na krasu ali primorskem že videl mlin na veter? Pa da ne bi mislili, da mlinov niso imeli. So, saj so pridelali veliko žita in vse so zmleli na tistih vodotokih, ki jih je bilo odločno premalo in sploh ne tečejo kadarkoli. Pa čeprav so veter na primorskem znali izkoriščati, z njim so recimo črpali vodo v solinah, z njim so recimo obpluli svet. Vendar so veter v solinah rabili poleti, ko je burja bolj poredka, ladje pa imajo sebi lastno dinamiko. V Sloveniji smo seveda imeli mline na veter in jih imamo še danes, vendar to nikogar ne zanima.

In za konec pasivne hiše. Nekateri vedo, da 100 % energetsko neodvisnost lahko dosežemo še s čim drugim kot 100 % izolacijo in da je 100 % izolacija lahko zelo škodljiva. Hiša je namreč vpeta v okolje, del tega okolja je tudi podnebje. Če nam le-to dopušča, lahko energetsko neodvisnost (s tem, da neodvisnost ravno tako ni sama zase zveličavna) dopolnimo z sončnimi kolektorji, vetrnimi elektrarnami, drvmi ali bioplinom iz lastne proizvodnje, ali uporabo biodizla, ali, ali, ali. Hiša pa mora dihati. Če ne diha, se v njej nabira vlaga in če se v njej nabira vlaga, plesni in če plesni hiša, plesnimo tudi mi.

Torej pozor! Nima smisla govoriti o permakultrurnih vrtovih,hišah ali sadovnjakih, in tudi vetrna elektrarna sama po sebi ni permakulturna. Ne obstaja nič takšnega kot permakulturni poligon. Pač pa so lahko vsi ti elementi del permakulturnega sistema. Vsak od njih (ampak ne vsi hkrati) je lahko vpet v sistem, ki ga označuje celostni pristop.

PRAGOZDNO DOŽIVETJE – 1-dnevni planinski izlet

Nedelja 2. avgust od 9:00 do 17:00

Dolenjska, Gorenje Vrhpolje

Obiskali bomo pragozd Kobila, kjer bomo imeli priložnost opazovati, kako bi se narava razvijala brez prisotnosti človeka in v hladni dolini ob potoku pitne vode ohladili vroč avgustovski da. Prispevek za organizacijo je 10 evrov. Prijave na janez.bozic@outlook.com
———————————————————————————————————

Worldwide Permaculture Network Za vse tiste, ki bi želeli, da je Slovensko permakulturno gibanje vidno tudi na svetovnem zemljevidu, bi želeli obiskati permakulturnike po celem svetu, jih povabiti na svoj dom. Ali bi želeli preprosto navezati stike s podobno mislečimi? http://www.permacultureglobal.com/ Včlanite se in se spoznajte s svetovnim permakulturnim gibanjem. ………………………………………………………………………………………………………………………….

Pozdravni nagovor Vandane Shive v Sisku 13.5. 2015

Zelo sem srečna, da sem prvič prišla na Hrvaško, dober dan. V besedni zvezi ‘dober dan’ je beseda ‘dan’, katere pomen je v našem jeziku zelo velik. Ko jo izrečemo s poudarkom na han, pomeni seme. Zato sem gibanje, ki sem ga ustanovila, poimenovala ‘Navdanya’, kar pomeni devet semen. Devet zato, ker po številki 9 pride ponovno 1, 10 – torej ne morete preko tega. In pomen devetih semen je do mene prišel od plemenskega vrtnarja, ki sem ga obiskala, da bi pri njem zbirala seme.

Opazovala sem kemijsko kmetijstvo, industrijsko kmetijstvo in ugotovila, da je pravzaprav monokultura mišljenja tista, ki nas prepriča v to, da proizvajamo več kot potrebujemo in tako uničujemo raznovrstnost. Kmetijstvo, ki pravzaprav uničuje, čeprav nas dejansko želi prepričati, da proizvaja več.
In zato sem začela slaviti pestrost, pestrost rastlin v šopku, pestrost povsod. Prav tako ljubim raznolikost v jezikih. Hrvaščina, ki je tako drugačna, da je ne razumem, a kljub temu ima tudi prizvok našega jezika hindujščine – sanskrta.

Tako sem odšla k temu vrtnarju, ki na malem polju vzgaja 9 rastlin. Mali, mali kmet na zelo oddaljenem območju, do katerega sem potovala 8 ur potem, ko sem prišla v Bangalore. In potem ga vprašam: »Vi vzgajate 9 rastlin,« in odgovoril mi je: »Da, Navdanya«. In sva se razgovorila. Med tem razgovorom me je presenetil s poznavanjem kozmologije, ki se ga ne bi sramovali niti doktorji na univerzah. Rekel je, da devet semen na njegovi njivi podpira devet planetov v osončju in hkrati odslikava raznovrstnost, ki je potrebna za ravnovesje v našem telesu, da le to ostane zdravo. Ko torej gojimo 9 rastlin, skrbimo za vesolje, rastline in hkrati tudi za zdravje. In to je točno to, kar delajo vsi ljudje, ki sem jih srečala na sejmu. Toda ‘dan’ ima še en pomen in to je ‘darilo’. Ko sprejemamo darila in obdarujemo eden drugega, ko se zahvaljujemo varuhu semena, noben varuh semena nikoli ne reče: to je moje lastništvo, moraš mi plačati tantieme za to seme.

Preživeli ste obdobje, ko je vojna najprej fizično razdrobila združeno državo in temu je sledila še ekonomska vojna, ki vam je ukradla še skupno lastništvo.
Obstaja meni zelo tuje razmišljanje, ki ga uporabljajo, da bi nas prepričali, kako bomo na tak način, torej s privatizacijo, rešili planet. Vendar je to narobe iz treh razlogov. Jaz sem se v to zbudila 1997, ko sem bila poklicana na sestanek o novem genetskem inženiringu. Češ da diskutiramo o prihodnosti, ki jo moramo ustvariti, rešitvi planeta in rešitvi pred vsemi katastrofami, ki nam grozijo. Dejansko pa je industrija že takrat imela načrt, kako prevzeti nadzor. In ta industrija, ki prevzema lastništvo semen, je ista industrija, ki nam prodaja strupe, pesticide in kemijska gnojila. Pesticidi in kemijska gnojila so stari manj kot 100 let. Z njimi so začeli v Hitlerjevih laboratorijih. To so bile iste tovarne, ki so proizvajale eksplozive in so nato začele proizvajati dušična gnojila. Čeprav to zrno graha, ko ga posejemo, za nas veže dušik iz zraka in to brezplačno. Vendar je ustvarjena iluzija da, če dušika ne bodo proizvajale tovarne, ni poti, da bi naša zemlja dobila dovolj dušika. In vsi pesticidi izhajajo iz zgodnjih strupenih plinov – plinov uporabljenih za ubijanje ljudi. Tako da ima kemijska agrikultura svoje izhodišče v vojni in jo nadaljuje skozi naš sistem prehranjevanja. Najprej je tu vojna proti raznolikosti, ker oni lahko obstajajo samo v monokulturi. Vendar ne uničujejo le raznolikosti gojenih rastlin, temveč tudi raznolikost opraševalcev, brez katerih ne bi imeli hrane. Ali talnih organizmov, brez katerih ravno tako ne bi imeli hrane, kajti oni so tisti, od katerih prihaja resnična rodnost zemlje. Preprostost mentalitete vojne je v tem, da vam ni potrebno poznati tistega, kar uničuješ. Mir in ljubezen zahtevata sočutje, zato se mir in ljubezen ne moreta udejanjiti brez spoznavanja osebe ali vrste, ki naj bi jo ljubili. Torej se dogaja vojna proti vsem potencialom zemlje in ljudi.

Po moji oceni je industrijska agrikultura, ki sta jo še pospešila globalizacija in liberalizem na svetovni ravni, že uničila 75 % planeta. 75 % vode, tal in biološke raznolikosti. In sedaj imamo nestabilno podnebje – slišim, da ste imeli lani poplave. Sama prihajam s Himalaje, lani smo imeli poplave, 20 000 ljudi je odplaknilo. Napisala sem knjigo »Zemlja, ne nafta« (Soil Not Oil) in v njej navajam, da 40 % toplogrednih plinov in onesnaženja izhaja iz industrijskega kmetijstva. Ogljikov dioksid iz preobilice porabe fosilnih goriv. Nato dušikovi oksidi, za katere vemo, da prihajajo iz avtomobilske proizvodnje. In tretji je metan, ki ga proizvajajo zaprte živali, namenjene proizvodnji mesa. Ko ti nestabilni faktorji prevzemajo svoje mesto, so ravno monokulture tiste, ki so uničene prve. Ravnokar imamo žetev in imeli smo številne nevihte, in marsikje je bila žetev uničena. Toda kmetje, ki sodelujejo z Navdanyo pravijo, da so njihove rastline preživele, ker so bile odpornejše, ker so bile vitalnejše. Lokalna semena so bolj zdrava, hrana pridelana iz njih je okusnejša in bolj hranljiva. In ni, da bi semena kdorkoli izumil. Kar torej povedo proizvajalci strupov, ko rečejo, da bodo seme proglasili za svoj izum, je to, da bodo lahko pobirali tantieme … in zaslužili. Na eni strani s prodajo semen, na drugi pa s prodajo strupov.

To je bil dan, ko sem se odločila, da bom začela reševati semena. In želim izraziti spoštovanje in se zahvaliti vsem iz tega področja, ki shranite vsako malo seme. Zato ker ni večjega dejanja, kot je reševanje malega semena. V tem semenu rešujete potencial za prihodnost. Rekli ste ‘ne’ privatizaciji življenja. Tako branite kulturo medsebojne menjave in obdarovanja. In hkrati proizvajate hrano, ki je najosnovnejša človeška potreba. Ali resnično obstaja možnost, da hrano ‘izboljšamo’ z umetnimi snovmi? Hrano, ki prihaja iz zemlje in iz resničnega semena?

Opazujemo epidemično rast rakastih obolenj po celem svetu, prav zaradi teh pesticidov. Genetski inženiring nam daje dve vrsti semen. Prvo, ki že v sebi vsebuje strup in drugo, odporno na herbicide, ki ga proizvaja proizvajalec semena. To je Monsanto. Glifosat je kemijsko ime, Roundup pa je blagovna znamka. Pred kakšnim mesecem je FAO objavila, da je potencialni karcinogen. Argentina, ki vzgaja ogromno Roundup soje, je ugotovila da se, kamorkoli posejejo Roundup, poveča število ljudi obolelih za rakom. Južnoameriške države se združujejo, da bi preprečile vdor Roundup semenja. In mislim, da bi bilo res dobro, če bi se tudi gojitelji semena v tej regiji povezovali in se borili proti Roundupu. Ker kot je pokazalo naše delo v Indiji – manj kemikalij uporabimo, več hrane proizvedemo. Manj kemikalij uporabimo, bolj zdrava je naša skupnost. Izpostavljeni ste bili vsem mogočim vojnam. Vendar v naši deželi poteka velik boj proti indijskim kmetom. Ker ko uporabljate semena, delate z zemljo, če vzgajate raznovrstne rastline, lahko proizvajate hrano brez stroškov. Če ne, se skupnost zadnjih 10 000 let ne bi mogla hraniti. Ti, ki nam poskušajo prodati ta semena in te strupe, nas poskušajo prepričati, da brez kupovanja ne moremo pridelati dovolj hrane.

Ko sem začela reševati semena, me je navdihnil Gandi, ki ga pri nas imenujemo oče naroda – on je namreč razplamtel osvobodilno gibanje za Indijo. In razlog, zakaj je zapustil Južno Afriko in se pridružil gibanju je, da so nam vladali Britanci, da smo bili sužnji Velike Britanije. Indija proizvaja najboljši tekstil, vendar je bila proizvodnja tekstila takrat v Indiji prepovedana. Zato, da se je tkanina lahko tkala v Angliji. Ujeli so Afričane, da so kot sužnji obdelovali plantaže bombaža v ZDA. Indijce so prisilili, da gojimo bombaž in barvilo modri indigo za tkanje v Angliji. In, tega še niste slišali, mojstrom tkalcem so rezali palce, tako da niso mogli tkati. Kajti palci so bili najpomembnejši del roke pri predenju in ti tkalci niso mogli nikogar več naučiti presti. In Gandi je rekel, dokler proizvajamo surovine, ki odhajajo v tujino in nato od njih kupujemo obleke, smo sužnji. Torej smo morali delati lastne obleke. Toda nihče več ni znal presti. Gandi je našel osemdesetletnico, ki ga je naučila presti. In nato je on učil druge. Kolovrat je naredil za simbol našega gibanja. Ko so se mu ljudje smejali, kako to misliš, da nam bo ta mali kos lesa prinesel svobodo, je odgovoril: »To je edino, kar imamo«. Naša moč leži v tem, da bo kolovrat v rokah vsake, tudi najrevnejše in najbolj na rob odrinjene ženske, ki bo doma lahko predla obleke v svoji mali koči. Šele potem bodo lahko osvobojeni milijoni. To je naša moč. Toda seveda je rekel tudi: »Ne kupujete britanskih oblačil, izdelujte svoja lastne oblačila«, torej je razglasil bojkot. Ko sem slišala te velike organizacije govoriti o lastništvu semen, sem dobila navdih iz Gandijevega dela. Torej hočejo, da bi pozabili, da je seme izvor življenja, da lahko kdorkoli izmed nas goji seme, da lahko vsak prideluje hrano. In drugi vidik našega gibanja je, da zavrnemo pojmovanje semen kot nekaj, kar nekdo poseduje, za kar lahko zaračunava tantieme. Seme pripada vsem, seme ne more biti privatno.

Tesno sem sodelovala s staro Indijsko komunistično partijo. Te dni jim ne gre zelo dobro, izgubili so veliko na volitvah. Zato lahko rečem, da obstaja samo en komunizem: to je skupna zemlja – to je edini pravi komunizem. In to skupno lastništvo zemlje mora biti drugačno od starega načina centraliziranja zemlje v lastništvu države. To je priznanje, da je vsako seme izvor lastne moči. Vsaka oseba je izvor lastne moči in to je moč, ki jo moramo sneti s povodca. Ker smo začeli shranjevati semena že v letu 1997 in smo ustvarili 120 skupnostnih semenskih bank, v katerih je bilo seme dobrina, ki smo jo lahko zamenjali, smo se bili sposobni odzvati na najrazličnejše? katastrofe. Ena je ekonomska katastrofa, vi jo doživljate na en način, naši kmetje pa jo doživljajo na drug način. Zelo tragičen način. Predvsem naši bombažni kmetovalci.

Ko je torej leta 1998 Monsanto, ki je sedaj največje organizacija na svetu na področju pridelave semen, (in je poskusil prejšnji teden kupiti drugega največjega pridelovalca semen, Singento), prišel v Indijo, je v Indijo prišel tako, da je zaobšel zakone. In vem, da se zelo trudijo, da bi na kakršenkoli nelegalen način prišli na tržišče vzhodne Evrope. Toda ker sem sodelovala pri pisanju tako nacionalnih kot mednarodnih zakonov, sem se takoj odločila, da preverim ali imajo dovoljenje za delo. In ga niso imeli. Tako sem jih tožila na Indijskem vrhovnem sodišču. Bili so zaustavljeni za 6 let. Vendar te orjaške organizacije delujejo samo na dva načina. Prvi je ta, da ukradejo navadnim ljudem. Drugi pa je, da pokvarijo vlade, da jim le-te pomagajo krasti. Tako da so na koncu dobili dovoljenja in nato so v petih letih prevzeli nadzor nad 95 % bombažnega semena. Uvedli so bombažno seme, ki že samo po sebi vsebuje strup. Če bi radi razumeli, kolikšni so profiti: cena bombažnega semena pred Monsantom je znašala 5 rupij za kilogram semena. Danes je cena bombažnega semena 4000 rupij za kilogram, to je več kot 70 000 % rast. Imajo indijski kmetje kar naenkrat 70 000 % več denarja? Ne. Prisilili so jih, da se podpisujejo na male koščke papirja in potem dobijo seme na kredit. In po dveh, treh letih, ko kmetje ne morejo plačati, so v dolgu. Takrat pridejo njihovi predstavniki in povejo, da je ‘ta zemlja sedaj naša’, ker niso plačal dolga. Nato kmetje odidejo na polje in končajo svoje življenje s pijem pesticida. Od 1995, ko se je to začelo, je samomor naredilo 300 000 indijskih kmetov. Jaz mislim, da je celo izguba enega samega življenja za povečanje profitov multinacionalk nesprejemljiva. In tako smo začeli hraniti semena hrane in bombaža.

Začeli smo delati s kmeti, da so začeli pridelovati svoje seme na ekološki način. Kmetje, ki pridelujejo svoje seme in izvajajo ekološko kmetijstvo, zaslužijo desetkrat več kot tisti, ki so ujeti v Monsantu. Ista monokultura uma pa pravi: če boš sejal bombaž, boš imel več bombaža. Jasno, da bo več bombaža. Vendar potem ne boš sejal hrane, žitaric, stročnic, zelenjave … Zato pravimo: »Ne merite monokultur, temveč merite raznolikosti.« Uvedli smo dva nova indikatorja. Prvič, ker naj bi bila hrana vir našega zdravja, moramo meriti hranljivost rastlin, ne pa odstotek dobička Monsanta. To imenujemo ‘zdravje na hektar’. In tako smo šteli semena in ocenjevali raznovrstnost in od kmetije do kmetije in izmerili, koliko hranil pridelamo na posameznih kulturah. Če bi bila vsa zemlja, ki jo sedaj obdelujemo z industrijskim kmetijstvom, obdelana na ekološki način, bi lahko nahranili dve Indiji. In potem smo rekli: kar naprej nam govorijo o denarju. Očitajo nam, da nimamo denarja. Seveda, vzeli ste nam vse kar imamo, vzeli ste nam zemljo, semena, službe, tovarne in še denar. Torej smo rekli: pa izmerimo resnične stroške industrijskega kmetijstva. Temu rečemo ‘bogastvo na hektar’. Mnogo Angležev se ne spominja, da njihova beseda ‘wealth’ prihaja iz ‘wellbeeing’, ‘beeing well’. V nobenem lokalnemu jeziku beseda ‘denar’ ni enaka kot bogastvo. Razen angleščine. Zato, ker je to jezik izkoriščevalcev Angležev v preteklosti, preko njih Američanov v sedanjosti – angleščina. Tako kot ustvarjajo zmedo z besedami, ustvarjajo zmedo v naših možganih. Torej vzeli so besedo, ki nam je pomenila ‘biti srečen, biti dobro’ in jo uporabili za označevanje posedovanja denarja. Nato so uvedli še bruto nacionalni dohodek (BDP). In nam seveda niso povedali, da je BDP merilo za to, kako hitro nam oligarhi kradejo. Nova študija Oxfama prikazuje, da je 80 najbogatejših zemljanov bogatejših kot najrevnejših 3.2 milijarde ljudi. Bogastvo teh 80-ih se nato deli s 3.2 milijarde in se reče: pa saj vsem vse raste. Če se bodo ti procesi nadaljevali, bodo na ta način nadzorovali 99 % ljudi. Vaše nekdaj industrijsko mesto je uničeno, vendar se bo to zgodilo vsem vasem, vsem mestom vsepovsod. Zato moramo razviti novo ekonomijo. Multinacionalke je ne bodo ustvarile, saj one od obstoječe ekonomije dobro zaslužijo. Prav tako tega ne bodo storili politiki ali oligarhi, saj so, če že niso eni in isti, pa vsaj prijatelji in vsi so dobro zaslužili. Torej bodo novo ekonomijo morali ustvariti ljudje in to iz dveh razlogov. Ker bo to boljša ekonomija, ker bo boljša za zemljo in ljudi. Beseda ekonomija izhaja iz grškega korena ‘oikos’, tudi beseda ekologija izhaja iz istega korena. Ekologija nas uči, kako deluje planet, naš dom, naša skupnost. Ekonomija naj bi bila upravljanje, utemeljeno na tem znanju. Današnja ekonomija ni ekonomija v tem pomenu, skrb za naš dom. Aristotel je ločil med dvema ekonomijama. Ekonomijo, ki je slonela na ekologiji je imenoval umetnost, sposobnost življenja. To čemur, ekonomija rečemo danes pa je imenoval ‘krematistika’ in jo opisoval kot umetnost ustvarjanja denarja. , Jaz pa bi dodala: umetnost ustvarjanja denarja s krajo od družbe in narave.

Tukaj imamo manifest, ki ga bo Irena prevedla v hrvaščino. Imenuje se Terra viva – naša zemlja, naša prihodnost. V njem prikazujemo, da današnja ekonomija sloni na ekstrakciji. Ekstrakciji dobrin in ljudi. S ciljem bogatenja tistih 80-ih. To ekonomijo želimo prevesti v krožno ekonomijo in na ta način začeti vračati naravi in družbi, saj šele ko vrnemo, ustvarimo pravo bogastvo. Vzemite seme, tu je recimo 100 semen graha. Vsako od njih mi bo dalo še 100 semen. To je ekonomija obilja, ko lahko sejemo, zbiramo, vzgajamo, delimo, obdržimo … Tu ni pomanjkanja. Pomanjkanje se ustvari, ko Monsanto in podobni rečejo: seme pripada meni. Ko ga uporabljate, mi morate plačati tantieme,ne smete ga uporabiti naslednje leto …. In tudi če vas bodo te naše tantieme stale življenja, kar se dogaja v Indiji, bomo mi kljub temu z ekstrakcijo nadaljevali.

Ker smo začeli shranjevati semena in ker gibanje za ohranitev semen raste vsepovsod, so vsaj nehali sanjati o tem, da bodo patentirali vsa semena. Pač pa so začeli uporabljati nov trik. Hočejo napisati zakon – in uspevajo, – ki bo preprečeval uporabo tradicionalnih semen, češ da so primitivna. Leta 2004 so poskusili v Indiji in že spet sem povlekla gandijevsko potezo in ta zakon je bil umaknjen. Gandi nas namreč ni učil samo izdelovati lastne obleke, temveč tudi to, da krivičnih zakonov ni treba upoštevati. Angleži so na primer rekli: »O, ti Indijci jedo veliko soli.« Seveda jo jemo, živimo v toplem podnebju, potrebujemo jo. In so Angleži razmišljali naprej. Tradicionalno pridobivanje soli bomo naredili nezakonito, ustvarili bomo monopol nad pridobivanjem soli, samo mi bomo pridobivali sol in tako fino zaslužili. In bi fino zaslužili, tako kot Monsanto zasluži tam, kjer monopolizira seme. Tako se je Gandi sprehodil do plaže, pridelal peščico soli iz morske vode in rekel: »Narava nam daje sol zastonj, mi jo potrebujemo za naše preživetje, zato bomo še naprej pridelovali sol, ne bomo spoštovali vašega zakona.« Ko so tako poskusil v Indiji narediti naša semena ilegalna, smo isto naredili s semeni, rekli smo: »Prejeli smo semena od narave, naših prednikov in babic. Še naprej jih bomo čuvali, uporabljali in izmenjevali. Ne bomo spoštovali zakonov, ki kriminalizirajo semena in naše dejavnosti. Ker zakoni, ki jih pišejo korporacije, so za nas nesprejemljivi. Spoštovali bomo zakone, ki jih piše narava, kjer se seme razmnožuje in obnavlja. Spoštovali bomo zakone, ki jih človeštvo piše o človekovih pravicah. Tako da ta zakon v Indiji nikoli ne bo sprejet. Lani so poskusili v Evropi in s pomočjo našega gibanja smo jih ustavili. Tako so se vrnili v ZDA, med svoje ljudi, in poskušajo njihovim varuhom semen razložiti, da je zbiranje in gojenje lastnega semena agriterorizem. Zato bomo šli nazaj v ZDA in jih spomnili, kako se boriti proti rasizmu, povedali jim bomo, kdo je bil Martin Luther King, ki se je učil od Gandija in rekli, da ne bomo spoštovali nepravičnih zakonov. Spomnili jih bomo, da ima človeštvo vedno pravico, da se ne pusti zapeljati v krivico.

Zaključila bi s pesmijo, ki me je navdihuje od samega začetka, napisal jo je Plestinec.

Lahko uničite vse kar imam,
ampak ne bom se predal.
Lahko posekate vsa drevesa in uničite moj dom,
vendar se ne bom predal.
Ker imam eno seme, ki ga bom shranil,
ga posadil in iz njega bo zraslo novo življenje.

Izdajalsko rdeče jagode vam bodo pokazale nahajališča bljušta.

Sedaj je najboljši čas za iskanje nahajališč bljušča (Tamus communis). Spoznali ga boste po rdečih kroglicah, ki visijo z vej na gozdnem robu, najraje južnem. Res je, da tokrat ne boste nabrali nič hrane, zato pa se boste lahko ponjo vračali vsako pomlad od sedaj naprej.

Bljušt je ena od tistih jedi, na katere so nas navadili Dalmatinci, vendar za razliko od Šparuga raste tudi v celinskem podnebju. Okus pa je okus, o njem se ne razpravlja. Meni je všeč tako surov kot kuhan ali pečen, zato sem se potrudil razmisliti tudi o tem, kako bi spodbudil njegovo rast, torej o gojenju.

Na svojem posestvu sem ga prvič našel šele pred kakimi petimi leti. Za začetek ga nisem pokosil, kar je bilo že dovolj, naslednje leto se je pridelek podvojil. Kot gojena zelenjava je zelo hvaležen, saj se odziva tudi na najmanjše poskuse pomoči, hkrati pa ne izgubi niti malo okusa, kot se to rado zgodi pri špargljih. Pri gojenju je seveda najpomembneje, da mu ne posekate rastline, na kateri raste. Če to storite, se boste morali namreč sprijazniti z dejstvom, da ovijalke brez opore rastejo zelo slabo. Ali pa se potruditi in ob najmočnejši poganjek vsako leto zapičiti kol.

Po take poganjke, ki jih je pravzaprav težko najti, pa se boste vrnili spomladi.
(Foto: Miša Keskenović)

Prav tako ni dobro odstraniti stebel, ki čez veje opornih grmov ali dreves visijo preko zime, saj so le ta najboljša možna opora, okoli katere lahko zraste pravi steber več metrov visokega bljušta. To, da literatura kot največjo dolžino navaja tri metre, lahko spregledate. Ker je plezalka, sem bil zelo presenečen, da se zelo dobro odziva tudi na pletje in v tem letnem času, ko je jasno vidno kateri poganjek je zmagovalen, saj ga krasi obilica plodov, ga lahko oplejete hitro in učinkovito. Predvsem pa natančno in temeljito, saj je pletje v vseh drugih sezonah povezano z večjo nevarnostjo zmanjšanja pridelka, kot sedaj. Število – sicer strupenih – plodov je dober pokazatelj vitalnosti rastline. V naravi boste, na enem poganjku, redkokdaj našli več kot 30 plodov. Z leti uspešnega gojenja pa boste lahko vzgojili poganjke, ki bodo imeli tudi tisoč jagod.

A na tak način ne boste našli moških rastlin. Enospolnost je med rastlinami sicer bolj redka kot pri živalih, vendar je ravno bljušč ena od tistih zeli, ki ima na eni rastlini le moške, na drugi pa le ženske cvetove in zato poleti tudi jagode. Ne vem, kolikšno je razmerje med moškimi in ženskimi rastlinami v naravi, lahko pa vam rečem, da je na mojem posestvu moških več kot ženskih, zato se vam bo splačalo, ko se spomladi vrnete po zelenjavno prilogo, podrobno pregledati tudi bližnjo okolico.

Če želite povečati število nahajališč, morate ženske rastline ohraniti preko celega leta.

Poletno deževje, kot ve vsak Slovenec, bo pognalo gobe iz tal. Pa ne samo gob, prav tako je odprlo sezono poletne divje zelenjave, recimo navadnega tolščaka (Portulaca oleracea). Letos ga je prvi našel triletni sin, na žalost v najbolj pognojenem delu igrišča – očitno tolšcu ugajajo s hranili bogata tla.

Ni ga težko spoznati ali najti, poleg tega pa ga ne morete z ničemer zamenjati.

Navadni tolščak je nizka, na zemlji ležeča, od mesta izrasti naprej razrasla rastlina. Steblo je okroglo, mesnato, svetlo zelene ali rdečkaste barve, dolgo približno toliko kot je staro. Listi so debeli, mesnati in sočni, cvetovi so majhni, rumenkasti, zvezdaste oblike in odprti samo v sončnih dopoldnevih ali popoldnevih. Nabiramo ga še preden semena dozorijo, torej zdaj. Semena so namreč zelo drobna, trda in pod zobmi puščajo rahlo strašljiv občutek. Najlaže je nabirati vršičke do prvega poškodovanega lista. Kljub vsemu je to precej majhen grižljaj. A če vam bo všeč, ga boste gotovo pripravljeni nabrati za celo skledo. Recimo solate. Da bo naloga lažja, lahko skledo dopolnite s paradižnikovo solato, s čebulo ali brez.

Sicer izvira iz vzhodne Azije, vendar je danes razširjen po celem svetu, prav tako pa tudi po celem cvetu vedo, da je užiten in zdravilen. In so očitno vedeli tudi že v prazgodovini, saj so njegovo seme našli na številnih seliščih. Prav tako so ga omenjali zgodovinarji, že v 4. stoletju pred Kristusom so recimo napisali, da ga je pametno sejati aprila. Do sedaj so pridni vrtnarji vzgojili že 40 različnih sort, nekatere za prehrano, nekatere za okras. Izkaže pa se tudi kot zelena zastirka, ker soustvarja vlažen mikroklimat za bližnje rastline. Dober vpliv seže tudi v globino, saj ima tolščec globoke korenine, ki poleg vlage na površino vlečejo tudi hranila. Očitno se je po vsem svetu razširil s človeško pomočjo, vendar se dobro znajde tudi brez nje. Kar se tiče gojenja je zato kar najmanj zahteven. Ne izpulite ga.

Sedaj je zadnji čas, da se odločite za zastiranje, saj bo večina rastlin, ki ste jih tako pridno gojili celo pomlad, potem ko se vrnete z dopusta, že mrtva.

Časopise v permakulturi uporabljamo že 40 let.

Na žalost ta zastirka ne bo tako učinkovita, kot bi bila tista, ki bi jo negovali že leta, ampak enkrat je pač treba začeti. Poleg tega pa je zastiranje sedaj, ko so rastline odrasle, težje opravilo. Najlažje je rastlino posejati ali posaditi naravnost v zastirko, kjer jo nemudoma pričaka nekaj civilizacij podpornih organizmov, skritih v enem najbolj dovršenih sistemov vseh časov – kompostu. Če kompost nastaja natančno tam kjer in takrat ko ga rastlina potrebuje, potem je ta kompost nekoliko boljši kot tisti, ki je ravnokar preživel premetavanje, sejanje, ležanje v pregretih vrečah in podobne nevšečnosti, ki občasno doletijo komposte. To je pač kompost s civilizacijami.

Zastiranje neobdelanih površin je bolj preprosto.

Če boste pravilno zastavili, boste zametke teh civilizacij lahko začeli opazovati že, ko se vrnete z dopusta. Rastlinam najprej, tam kjer je to možno, potrgajte vse spodnje liste, za katere kaže, da se bodo posušili in poščipajte vse poganjke, ki v rasti zaostajajo. Nato močno zalijte in zastrite s čim za plevel nepropustnim. Lahko uporabite tudi papir – ali bo to karton ali časopis, pa je odvisno od želene debeline zastirke. Pomembno pa je, da zastrete s tremi pastmi papirja. Najbolje je, da prvo plast postavljate v eno smer, drugo pravokotno na prvo in tretjo zopet v isto smer kot prvo. Pri tem ne gre za debelino neprebojnega sloja, temveč za natančnost – cilj je čim manj luknjic, ki so magnet za vršičke, na primer slaka.

Na to površino dodajte še drugo plast zastirke. Najpreprosteje jo je pokositi v neposredni bližini vrta, zelo radi pa v ta namen uporabljamo slamo. Ta sloj naj bo čim debelejši, ob rastlinah do prvih listov ali poganjkov, med rastlinami pa toliko visok, da ne ovira rasti – okoli 30 centimetrov.

Zastiranje ohranja vlažnost in povečuje rodnost.

Seveda bodo podporne civilizacije papir, slamo ali mrvo v zastirki spremenile v kompost. Seveda bo plevel zastirko prej ali slej prerasel. Vendar je bila to le zastirka, ki ste jo naredili, ko se vam mudilo na dopust. Če želite zastiranje v svoj vrt uvesti trajnostno, kar je seveda edini smiselni način, morate pridelavi zastirke nameniti kar nekaj časa in pa seveda tudi površine – recimo 1/3 površine vrta. Če ste perfekcionist, boste na to površino posejali gabez, deteljo, volčji bob ali nekaj, kar hitro raste in daje obilico materiala. Če niste, boste pač kosili tisto, kar zraste. To zastirko preprosto dodajajte na staro zastirko, občasno dodajajte sadike – in uživajte.

Vir:

http://www.agardenforthehouse.com/2012/06/newspaper-mulching/

https://diywithkathy.wordpress.com/2015/05/29/newspaper-mulch/comment-page-1/

Isac Newton se je motil. To danes vedo vsi, ki ji je mar. Zanimivo pa je da to nikogar več ne moti. Ko govorimo o jabolkih, ki padajo z drevesa uporabljamo eno fiziko, ko pa govorimo o atomih ki padajo , od koderkoli atomi pač padajo uporabljamo drugo fiziko.

In prav tako se je motil Rene Deskartes. Če temu seveda lahko rečemo pomota. Čas je pač neusmiljen sodnik. Ko je Rene napisal slovite Metode, ki so končno razmejile teologijo od znanosti, je imel že v času svojega življenja številne in zelo vplivne kritike, nekateri so ga hoteli preprosto zažgati, drugi pa so bili konstruktivni in so oporekali njegovim trditvam.

Osrednja figura nemške književnosti, pesnik, Johann Wolfgang von Goethe je tako pripomnil, da je življenje nadvse dinamična zadeva in se kot taka v predlagan model ne bo zlahka vklopila. Kot zgleda so Metode poleg cerkve motile predvsem Nemce saj so tudi poznejše kritike prihajale iz nemško govorečih dežel. Filozof Immanuel Kant je namreč Wolfgangu pritrdil s teorijo samoorganizacije. Po njunem mnenju sta bila dinamičnost in samoorganiziranje za mehanično znanost nepremostljiva ovira. Vendar so Metode preživele. Znanosti, ki sloni na Renejevih in Isacovih načelih zato danes imenujemo mehanistična znanost.

Za tiste, ki Metod niste prebrali naj omenim, da vsebujejo 4 načela, ki opredeljujejo poskus in s tem znanost, ki mora sloneti na dokazih. Drugo načelo govori: »Sleherni problem, ki ga bom raziskoval, bom razdelil na toliko delov, kolikor je mogoče in kolikor je potrebno, da se reši kar najbolj skladno.«. Skratka celota je težko doumljiva medtem, ko so njeni deli, čim manjši, če se le da, lažje prebavljivi. Vendar se tu skriva past: »Ali bodo deli, če bi jih kdo poskusil zložiti nazaj zopet vzpostavili celoto?« Mogoče bi bilo tako, če bi osnovni problem analiziral in nato zopet zložil Rene ali kak drug neoporečen znanstvenik.

In danes gre na žalost še na slabše. Znanost namreč rešuje predvsem probleme za katerih reševanje je plačana. In ker dela za naročnika, ki ga prav tako zanima predvsem denar, se bo pri analizi problema nemalokrat opredelila le do delov, ki jih je možno finančno ovrednotiti. Če bodo zelo natančni se bodo spustili do merljivih delov vendar to še ni vse. Nekateri delov problema se ne da meriti, poleg tega pa obstajajo tudi deli problema, ki jih tudi najskrbnejša analiza ne bo razkrila. Ker torej nismo sposobni popolne analize je tudi popolna sinteza nemogoča in od tod izhaja minimalna napaka, ki pa je na nesrečo mehanističnih znanstvenikov sistematična. Skratka napaka manjkajočih delcev.

Če bi bilo to vse, bi bilo preprosto, vendar ni. Obstaja še malenkost verjetnostnega računa, ki ga je na Renejevo nesrečo Blaise Pascal začel razvijati šele 1653 torej 16 let po izidu Metod. In verjetnost nam z matematično gotovostjo govori: »Če mečete kocko je ob vsakem metu verjetnost, da bo padla recimo trojka, 1/6, verjetnost, da bo trojka padla dvakrat zapored pa je 1/36.« Ups, več in več trojk kot želite dobiti zaporedoma manjša je verjetnost, da vam bo uspelo. Hvala bogu je vpliv manjkajočih delcev veliko manjši kot 1/6, konec koncev jih je nekdo spregledal. Vendar je v vsakem poskusu, ki poteka v naravi neodvisnih ponovitev neprimerno več, kot dva in ob vsakem zaporednem neodvisnem poskusu se verjetnost neugodnega rezultata povečala.

Pa to še ni vse, ampak šele v dvajsetem stoletju bodo odkrili, da gre narobe vse kar lahko gre narobe.

Poleg tega pa se vsak dan zapletamo v poskuse, torej sisteme, pri katerih želimo ugoden rezultat, včasih tudi preživetje, doseči vedno znova. In ne samo to, število neodvisnih podsistemov, torej poskusov, ki gradijo čisto vsakdanje sisteme, recimo promet je nepregledno. Ceste, signalizacija, udeleženci, avtomobili … Tudi sam avto ima številne podsisteme: pogon, elektrika, hidravlika … In če hočemo priti na cilj mora vsak od teh podsistemov delovati. In na cilj želimo priti vsak dan ali pa celo vsak dan večkrat. Pa pridemo? No ja leta 2014 je na Slovenskih cestah umrlo 108 ljudi. Ti na cilj niso prišli. Potem pa jih je tu še veliko, ki so na cilj prišli po izjemno neprijetnih ovinkih. Poškodbe, težje in lažje, materialna škoda, duševna stiska udeležencev nesreč in njihovih bližnjih … Res težko bi rekel da ta sistem deluje. Število podsistemov našega ljubega planeta pa je ogromno, tudi če bi rekli neskončno se ne bi veliko zmotili. In v vsakem podsistemu se lahko skriva napaka manjkajočega delca. Mehanistična znanost tu nima kaj iskati.

Tudi zato so se naravoslovne znanosti v veliki meri oprle na dognanja Wolfganga in Immanuela. Najbolj znan je zagotovo Chareles Darvin, ki je razvil evolucijsko teorijo. Pozor po izobrazbi je bil teolog torej pristaš filozofske paradigme kjer dokazi ne igrajo tolikšne vloge. Prav tako vsi naravoslovci poznajo Carla von Linnéja. Ta je izjavil: »Bog je ustvaril Linne pa razvršča«, če se kdo ni strinjal se je moral soočiti z nadvse neprijetnimi obrazi izjemnega znanstvenika. Če pa je, oziroma so, odkril napako je Linne preprosto natisnil novo izdajo. Za časa njegovega življenja je bilo izdaj 12. Da ne bo pomote sistematika živih vrst tako deluje še danes in ne samo na nivoju vrst torej najmanjših gradnikov, kjer bi kakšno novost in z njo povezano potrebo po popravkih tudi pričakovali, temveč tudi nivoju kraljestev-temeljnih gradnikov. Carl je tako poznal tri kraljestva, rekord pa so dosegli leta 1977, ko je bilo kraljestev kar 6. Na stara leta je Carl prestopil med mistike.

Ernest von Haeckel, sicer ni splošno znan, je pa kljub temu utemeljitelj ekologije. Kljub izjemnim znanstvenim dosežkom je ob svojem znanstvenem delu razvil tudi umetniški pristop torej paradigmo, ki se je dokazi sploh ne tičejo. Skratka pesnik, filozof, mistik, teolog in umetnik. Seveda se je zgodba nadaljevala. Takoj, ko so dokazali Immanuelovo trditev, da imajo živi sistemi sposobnost samoorganiziranost, so ugotovili da so nekateri navidez ločeni deli neločljivo povezani. In še več ti sistemi so hierarhični vendar iz dogajanj na enem nivoju nikakor ne moremo sklepati na dogajanje na drugih nivojih, torej neodvisni poskusi. In končno so kot nasprotje mehanskem razvili sistemsko razmišljanje pri katerem moramo biti pozorni na celoto, odnose med objekti in vzorce v sistemu, ne smemo se zmrdovati nad kvalitativnimi opisi in razmišljati procesno in vsebinsko.

Skratka malo bolj zapleteno, kot bi si mislil na prvi pogled. Za odkritje Isacovega manjkajočega delca smo potrebovali Alberta. Koga moramo počakti , da nam bo končno jasno? Znanost ni vsemogočna.