23. 2. in 24. 2. bo na sporedu dvakrat ista (torej za dve skupini) permakulturna delavnica z Janezom Božičem o gozdnem vrtu (in vrtnem gozdu) – ukvarjali se bomo s permakulturnim ravnanjem z gozdom, spoznavanjem z drevesi, razumevanjem razvoja gozda in pomena dreves za pokrajino in človeka, vzdrževanjem gozdnega sestoja, izboljševanjem pogojev že rastočim plodnim rastlinam v gozdu (drnulje, šipek, robide, črni trn, šparglji, kostanj itd.) s ciljem ustvarjanja gozdnega vrta. Vsak udeleženec se bo naučil pravilno podreti drevo z motorno žago. Gozdarska permakulturna delavnica je tako v Naravicah kot Sloveniji izredno aktualna, saj je delež gozdnih površin zelo visok. Ustvarjanja gozdnega vrta se je pri nas smiselno lotevati na podlagi že obstoječih gozdnih površin, ne pa zgolj na golem ozemlju.
Prispevek 20€ vključuje tudi odličen topli obrok. Prijavnica.
Delavnico vodi Janez Božič, prekaljen permakulturni učitelj in gozdar, s katerim smo se v Naravicah srečali že večkrat (in še se bomo). O gozdu na Krasu preberite odličen prispevek na Permakulturnem blogu.
Permakultura v prvi osebi in permakulturna načela, doživljanje narave in še pa še
Skozi igro, vajo, delo in če ne gre drugače tudi s predavanji se bomo spoznali s sistemom načrtovanja, ki je osvojil svet.
Dan bo nedvomno zanimiv, saj se bomo spoznali z zanimivimi prigodami iz sveta divje hrane, preskusili kakšen nenavaden recept, o katerem bomo dvomili samo tako dolgo, dokler ga ne bomo poskusili. In ko boste tudi vi rekli: »Vsi smo snedli vse!«, boste vedeli, da na vrtu ne moremo pridelati nobene tako hranljive zelenjave – naj bo vitaminsko, rudninsko in še drugače oh in sploh in bio in aktivno – kot jo lahko naberemo med grmi tam pod hribom. Brez zadržkov se podajmo v svet nabiralništva in divje kulinarike.
Hkrati bomo spoznali, kako divjino pripeljati v svoj dom in tako zavestno ustvariti optimalno donosen ekosistem, ki bo imel vse lastnosti naravnih ekosistemov – tako glede raznolikosti, kot uravnoteženosti in prožnosti. Spoznali bomo harmoničen odnos med ljudmi in pokrajino, ki vam bo nudil hrano, energijo in zaščito, ter uspešno zadovoljil tudi druge materialne in nematerialne potrebe, pa tudi kakšno željo.
Raj je tukaj in zdaj. Nismo izgnani iz raja, le pozabili smo, da v njem živimo. Sprememba je preprosta, četudi ali kar predvsem tako, da pojemo rajski obrok.
Večina delavnice bo potekala v naravi, zato se obujte in oblecite terenu in vremenu primerno. Cena delavnice 20 € zajema program in prehrano. Postregli vam bomo s solato, zelenjavno enolončnico in čajem. Za podrobnejše informacije o vsebini lahko pokličete 040 305 306 (Janez) ali pošljete mail na naslov janez.bozic@outlook.com Za podrobnejše informacije o dostopu in namestitvi pa pokličite na telefon 040 309 093 – Breda, ali pošljete mail na naslov breda.spacapan@gmail.com, na katerega sprejemamo tudi prijave. Ob prijavi navedite iz katere smeri boste prišli in dodatne želje o prehrani.
Marsikomu je dejstvo, da so nam denar tiskali v Beogradu – no ja, tako so vsaj napisali na bankovce – šlo močno v nos. Saj samo tiskanje niti ni bilo problematično, bolj nas je motilo to, da so nas ob vsaki izdaji še enkrat izdali in si privoščili inflacijo po lastni izbiri. Nekatere je to samo motilo, drugi pa so imeli tudi ideje, kako se temu izogniti. Še preden je Republika Slovenija izdala svoj denar, najprej vrednostne tolarske bone in nato še tolarske bankovce, je eden izmed tistih, ki so imeli idejo, prešel v ofenzivo. Hamurabi je zasnoval denarno enoto lipo. Danes o tem razmišljajo le še numizmatiki, vendar ni povsod tako – komplementarne oziroma vzporedne valute so po vsem svetu deležne izjemnega zanimanja.
Prvo javno omembo Lipe smo zasledili v Mladini, natančneje v že uveljavljeni rubriki »Črna borza preživetja« 19. maja daljnega leta 1989. V tej rubriki so poleg Hamurabija sodelovali tudi Dežurni finančnik, Veliki starec in pa seveda tudi posamezne službe, kot so Plansko analitska služba črnoborzijancev in Sindikat črnoborzijancev. Rubriko smo, kljub šaljivim naslovom, prebirali nadvse resno, saj nam je upoštevanje njenih nasvetov omogočilo soočenje s hiperinflacijo takratnega monetarnega sistema. Zaradi trajne in vedno večje inflacije je bila funkcija varčevanja za jugoslovanski dinar takrat že zdavnaj stvar preteklosti. V tistem času smo bili priča izgubi funkcije vrednotenja, saj so se cene spreminjale vsak dan sproti. Kmalu pa je bila močno oslabljena tudi funkcija menjave. Razen menjave v nemške marke, ki smo jo vsi izvršili še isti dan, ko smo dobili plačo. In kot protiinflacijski denar je bila lipa načrtovana tako, da se je inflacija ni dotaknila. Vrednost lipe so izračunavali na osnovi povprečne vrednosti blaga, ki smo ga 31. 12. 1988 lahko kupili za 10.000 dinarjev.
Ta bankovec je razlog, zakaj smo tudi njegovemu potomcu, na katerem je bila sicer le ena ničla, rekli jur. Beseda jur sicer izhaja iz enega prejšnjih tisočakov, na katerem je bil upodobljen Sv. Jurij.
Slogan Črne borze preživetja: »Človek mora reševati tudi sebe, ne le oblast«, je še vedno aktualen. Zanimiva sta tudi stavka: »Vsak ve, da inflacije ne bi bilo, če država ne bi tiskala denarja« ali » Glavni vzrok naše inflacije je, da so si NBJ (Narodna banka Jugoslavije) in drugi finančni subjekti v preteklih letih nakopali preveč dolgov in nepokritih terjatev«. Ob malenkostnih spremembah bi lahko obe izjavi še vedno krasili naslovnice tiska. Danes vemo, da je tiskani denar le majhen delček vsega denarja v obtoku, večino le-tega pa tako ali tako po lastnemu preudarku in zelo ohlapnih pravilih izdajajo komercialne banke. Inflacije pa ni? Je pa zato javni dolg, in to vse večji, pa tudi nepokrite terjatve, ki ponovno spodkopavajo stabilnost sistema.
Hkrati s pesimističnimi izjavami pa so se začele pojavljati tudi osnovne strategije preživetja. »Država je tiskanje denarja dovolila vsakomur, Merkator izdaja bone, podjetja menice, ljudje pa čeke v naprej«. Zakaj torej denarja ne bi izdajali še mi – in so ustanovili podjetje Lipa holding. Enaka vprašanja si danes postavljajo lokalne skupnosti po vsem svetu in vzpostavljajo svoje valute. Stavek, ki definira okolje, v katerem bo rasla lipa: »Denarni sistem je treba zgraditi zunaj obstoječega sistema«, je tako zame najboljši opis komplementarnih, torej vzporednih valut, ki v Evropi pa tudi drugod po svetu vedno pogosteje spremljajo trgovanje v evrih, dolarjih in ostalih oblikah FIAT denarja.
Glavni zagon, srebrno osnovo, kovanje in tisk lipe – nove valute pa je omogočila ravno rajnka Jugoslavija. Hamurabi je namreč opazil, da je vrednost kovancev kot kovine in s tem potencialne surovine neprimerno višja, kot njihova nominalna vrednost. Kmalu tako zasledimo tudi naslov LBC (Lipa Bank Corporation) odkupuje kovance. S tem si je Lipa holding zagotovila konkretno kritje za zagon projekta.
Na delavnici zelenega denarja je trgovanje strogo lokalno.
Potem, ko permakulturna načela uresničiš v domu, vrtu in sadovnjaku, je čas da razmisliš, kako bi jih uporabil tudi na ne-ekosistemskih področjih. In ker se ravno ukvarjamo s predponami eko, je tu seveda ekonomija. Čeprav danes v krogih, ki se po navadi ukvarjajo z ekonomijo, ne izgleda več tako, sta bila v stari Grčiji pojma ekonomija in ekologija neločljivo povezana, prav tako pa sta povezana tudi v permakulturi. Z LETS sistemom smo se tako spoznali že na drugi permakulturni delavnici v Sloveniji, ki jo je vodil Declan daljnega leta 1994 v Svetinjah, torej lahko vsekakor sprejmemo, da je lokalna ekonomija v Sloveniji izvoren del permakulturnega nabora znanj.
Kako poteka igrica, vam ne bom povedal, saj je presenečenje njen bistveni element. Na kratko le to, da v 15 minutah povzame številne lastnosti obstoječega sistema, kot tudi razloge za nove pristope. S to igrico v mislih je prestavitev teorije lažja. Bernard bi rekel: »Denar je družbeno sprejeto menjalno sredstvo«, in mi na delavnici smo družba. In to dobra. Skratka, po igrici je teorija bolj sprejemljiva, sicer pa se je dotaknemo le na kratko. Predvsem je potrebno vedeti, da funkcija menjave ni edina funkcija denarja, tu je še funkcija vrednotenja, varčevanja, ustvarjanja identitete in še kaj.
Nova denarna valuta namenjena trgovanju na delavnicah.
Vendar se moramo najprej odtrgati od evra, njegove lastnosti so namreč naravnane natanko tako, da kar najbolje služi globalizaciji, mi pa bi se radi lotili lokalizacije. Zato odpremo menjalnico, v kateri lahko evre zamenjamo za dare. Dar je denarna enota, ki smo jo razvili prav za ta namen. V veljavo vstopi, ko se udeleženci s tem strinjamo, kar je že ena izmed razlik od evra, ali dolarja. Vsaj jaz se ne spomnim, da bi me kdo vprašal, ali si evra dejansko želim, oziroma dolarja, ki je mnogim celo vsiljen. Prav tako se tudi strinjamo, da bodo dari prenehal veljati po koncu delavnice in da bo v vmesnem času izgubil 6 % vrednosti. Zakaj izgubili? Ker je ravno to tisto, kar spodbudi menjavo, vsi bi jih še pred koncem delavnice nadvse radi uporabili.
Naslednja vaja sestoji iz ustvarjanja plakata, na katerem vsi udeleženci predstavijo svojo ponudbo. Delavnico pravzaprav začnemo že ob zbiranju prijav, saj moramo udeležence spodbuditi, naj s seboj prinesejo čim več svojih izdelkov, pridelkov, če imajo kakšne ročne spretnosti pa naj s seboj prinesejo orodje za njihovo izvajanje. Brez proizvodnje namreč ni menjave, pa naj si zagovorniki terciarnega sektorja mislijo, kar hočejo.
In kaj je potrebno navesti ob prestavitvi ponudbe? Ceno. Tu se soočimo z drugo funkcijo denarja – vrednotenje. Ljudje se tega lotijo na zelo različne načine. Aha, tukaj imam liter ekološko pridelanega jabolčnega soka, ki bi v nakupovalnem centru stal 2,5 €. En evro je tri dare – in poskusijo sok prodati za 9 darov. Drugi se poglobijo in razmislijo, koliko časa so dejansko porabili za pripravo določenega izdelka. Preštejejo kolikokrat so šli v sadovnjak in koliko bencina so za to porabili, koliko časa so preživeli v sadovnjaku, kolikokrat so morali prebrati jabolka, koliko je stalo stiskanje in stekleničenje. Nato izračunajo, da so za liter jabolčnega soka porabili 0,96 evra in ga nato prodajo za tri dare. Hm?
Tu se soočimo z resnico, ki jo je izpostavil Masanobu. Po naravni poti pridelana hrana mora biti cenejša kot industrijsko pridelana. In če delate vsaj približno tako kot on, je to res. Oziroma, če odkrijete, da je vaša proizvodna cena višja, kot cena na polici v trgovini, najverjetneje delate nekaj hudo narobe. Seveda je Masanobu govoril o proizvodni ceni, že sam pa je spoznal, da so trgovci njegove izdelke sposobni in željni prodajati neprimerno dražje. Sam je sicer vztrajal pri ceni, ki je njemu in družini omogočala skromno življenje.
Sledi menjava. Zanimivo, da se udeleženci najprej lotijo materialne izmenjave. Kot sem že omenil, dari niso najbolj primerni za varčevanje, pač pa so za težke čase nadvse primerne vložene gobice. In ker so vsi prišli od nekod, s seboj niso mogli prinesti vsega. Zato pa je prodano vse kar so prinesli. In potem so na vrsti masaže, svetovanja, skratka usluge. Seveda ni vse popolno, jaz sem tako dve leti čakal na frizerja. Po tej vaji torej vsi vedo, kdo kaj nudi, kdo kaj potrebuje in če prihajajo iz istega kraja, je to samo začetek. Tako pri nas tkemo vzorce.
In za konec še menjalnica. Dare zamenjamo nazaj v evre, ponavadi ne vseh. Nekaj tistih, ki imajo na hrbtni strani napisan črnogorski vic, običajno postane spominek. Ker pa smo mi te bankovce natisnili in jih tudi potrebujemo, vam bom vic napisal tukaj, tako da mi lahko naslednjič bankovce pustite.
Američan pride v Črnogorski hotelčičk in najame sobo. Na recepciji odpre denarnico in v naprej plača 100 dolarjev. Receptor debelo gleda in si reče evo, to je priložnost, da po pol leta izplačam mesarja. Odide preko ceste in da mesarju 100 dolarjev. Tudi ta je presenečen in si reče, to pa je idealna prilika, da plačam ovce, ki mi jih je kmet prodal na kredo. Krene do kmeta in mu da 100 dolarjev. Temu se oči orosijo, hvala bogu, kurbica iz mesta mi že cel mesec grozi, da bo vse povedala ženi, če se končno ne prikažem z denarjem. Gre h kurbici in ji da 100 dolarjev. Tudi ta je denarja vesela, saj je receptorju že dolžna ravno stotaka za sobico, v katero lahko vodi stranke. Odide v Črnogorski hotelčič in receptorja že spet osreči s 100 dolarji. V temu trenutku se ob recepciji pojavi ameriški gost, izjavi, da s sobo ni zadovoljen, vzame svojih 100 dolarjev in izgine.
Permakultura v prvi osebi, permakulturna načela in načrtovanje, divja hrana, doživljanje neokrnjene narave v pragozdu, gozd in gozdni vrt, obisk permakulturne kmetije, zeleni denar, vse to in še kaj vam bomo predstavili Marjana Kos, Janez Božič in Borut Kuštrin.
Dobimo se pod Turško lipo v Gorenjem Vrhpolju v soboto, 6. aprila 2013, ob 9. uri od koder se bomo odpravili v pragozd Kobile. Ob sprehodu proti pragozdnim sestojem se bomo začeli spoznavali z vsebinami, ki so predvidene za začetek samostojne poti proti pridobitvi permakulturne diplome (podrobnosti na strani Ekovas). Program tega dne bomo predvidoma končali ob 17. uri. Naslednje dni bomo ustvarjali v okviru urnika.
Izdelali bomo permakulturni načrt, ki nam bo omogočil divjino pripeljati v svoj dom in ustvariti optimalno donosen ekosistem, ki bo imel vse lastnosti naravnih ekosistemov – tako glede raznolikosti, kot uravnoteženosti in prožnosti. Spoznali bomo harmoničen odnos med ljudmi in pokrajino, ki vam bo nudil hrano, energijo, zaščito in uspešno zadovoljil čim več potreb, pa tudi kakšno željo.
Ustvarjalnica permakulturnega načrtovanja bo večinoma potekala na Permakulturnem posestvu pri pojočem potoku, za katerega bomo izdelali permakulturni načrt. Tečaj se bo končal v nedeljo, 16. junija, ko bodo udeleženci prejeli potrdila o opravljenem Tečaju permakulturnega načrtovanja.
Dan
Termin
Vsebina
Sobota 6. 4.
9:00 – 17:00
Pragozdna permakultura (hrana iz nahrbtnika)
Nedelja 14. 4.
9:00 – 17:00
Divja permakulturna delavnica
Sobota 20. 4.
9:00 – 17:00
Gozdni vrt
Sobota 11. 5.
9:00 – 17:00
Spiralna gredica
Sobota 18. 5.
9:00 – 17:00
Kompostno stranišče
Petek 24. 5.
18:00 – 20:00
Uvod v permakulturo
Sobota 25. 5.
9:00 – 17:00
Obisk permakulturne kmetije
Petek 31. 5.
18:00 – 20:00
Zeleni denar
Sobota 1. 6.
9:00 – 17:00
Tokovi, conacija, potrebe in želje
Petek 7. 6.
18:00 – 20:00
Permakultura in gozd
Sobota 8. 6.
9:00 – 17:00
Izdelava permakulturnega načrta
Sobota 15. 6.
9:00 – 21:00
Predstavitev permakulturnega načrta in zabava
Nedelja 16. 6.
9:00 – 17:00
Individualno delo, podelitev potrdil in načrti za naprej
Cena tečaja je 290 € (vključeni obroki, razen ob obisku pragozda, ko se bomo hranili iz nahrbtnika in šotorjenje); prijava s predplačilom v znesku 50 €. Če vam plačilo polne cene trenutno predstavlja problem, nam sporočite in bomo skupaj poiskali možnost udeležbe na tečaju. Možno se je pridružiti tudi posameznim dnevom, v tem primeru je cena za posamezni dan 25 €, razen za obisk pragozda za katerega je cena 20 €. Za podrobnejše informacije lahko pokličete 040 305 306 (Janez), pošljete mail na naslov, na katerega sprejemamo tudi prijave: janez.bozic@outlook.com.
From Saturday, 30th March to Monday 1st April 2013
Slovenija – Dolenjska – Podturn, Gorenje Vrhpolje, Kostanjevica
Do you want to get closer to nature? Spend a night or two in the largest forest complex on the old continent? And in the three days around those nights, visit three Slovenian virgin forests. All three of them are virgin forests, but they are very different. Rajhenavski gozd, forest reserve with the longest tradition of nature conservation – the heart of Kočevski Rog, Slovenian part of Dinaric forests. Mainly fir and beech on high carst, almost 1000 meters above see level, marked by constant lack of water. Virgin forest in the forest reserveKobila, which is still struggling for its nature conservation status – a jewel in Gorjanci, cradle of many Slovenian fairy tales. Mostly beech on dolomite with beautiful springs and creeks. Virgin forest in the heart of Krakovski pragozd, the best preserved, but unfortunately also one of the last lowland oak floodplain forests.
If you want to gain knowledge instead of immersing in nature, we will take care of that to. Slovenian virgin forests are a source of knowledge about sustainability, not only for Slovenes but for the whole of central Europe, as well as other countries that have not preserved their virgin forests. In those three days there will be plenty of opportunities to meet with permaculture. Did you know that permaculture knowledge originated from Tasmanian virgin forest; that is where Bill Mollison came across many permaculture principles? Nobody can teach us as much as we can learn ourselves, and one of the best ways of learning is going to places where you can observe nature at work.
We’ll meet on Saturday, March 30 at 10 am at the parking lot of the Slovenian Forest Institute in Podturn (Podturn 73).
PROGRAM
On the first day we’ll visit Rajhenavski gozd – strict nature reserve that was excluded from forest management in 1892. Giant fir and beech trees grow there in their natural rhythm. Despite the long-standing protection, fir trees must struggle to survive. We will stay the night in the forest hut Rdeča luža, and enjoy the silence, or perhaps forest sounds. The next day we will visit the valley, which with its form gives us an opportunity for primal virgin forest experience. Here we can drink natural water from a virgin-stream, then continue our journey to the heart of the valley. After another night in the forest hut, on Monday we will go to Kostanjevica. The program will begin in front of the Žolnir inn, which was also a popular post for forest engineer Ressel – inventor of propeller, who was in charge of those forests in 1820. In his memory, the Ressel path starts here, which takes us past swamps, virgin forest, and the thickest oak in Slovenia.
Please bring your own sandwiches or meals for lunch: in the morning and in the evening vegetarian meals will be provided. Bring your own bedding or sleeping bag.
REGISTRATION
Your contribution for a visit to the most endangered ecosystems in Slovenia is only 90 €. For additional questions or registration please send mail to: janez.bozic@outlook.com or call +386-40-305-306 (Janez).
In order to ensure quality program implementation, we limit the number of participants. So do not hesitate, sign up as soon as possible.
Si želite približati naravi? Preživeti noč ali dve v največjem strnjenem kompleksu gozdov, kar jih premore stara celina? V treh dnevih, ki obkrožajo dve noči, obiskati tri slovenske pragozdove. Vsi trije so pragozdovi, vendar so med sabo tako različni kot le morejo biti.Rajhenavski pragozd, gozdni rezervat z najdaljšo naravovarstveno tradicijo, osrčje Kočevskega Roga, slovenskega dela dinarskih gozdov. Sožitje jelke in bukve na visokem apnenčastem krasu, skoraj 1000 metrov nad morjem, ki ga označuje stalno pomanjkanje vode. Pragozdni sestoji v gozdnem rezervatu Kobila, ki se za svoj naravovarstveni status še borijo, dragulj Gorjancev, zibko prenekatere Slovenske bajke. Kraljestvo bukve, ki se ji na dolomitnih kamninah, pridružijo izviri in potočki. Krakovski pragozd, srce največjega, najbolje ohranjenega in na žalost tudi enega zadnjih nižinskih hrastovih poplavnih gozdov.
Če si želite namesto zlitja z naravo pridobiti znanja, bomo poskrbeli tudi za to. Slovenski pragozdovi so namreč vir znanja o sonaravnosti. V treh dnevih bo seveda tudi obilo priložnosti za spoznavanje s permakulturo. Ali veste, da permakulturno znanje izhaja tudi iz tasmanskih pragozdov – tam je namreč Bill Mollison spoznal marsikatero permakulturno načelo. Nihče nas ne more naučiti toliko, kot se lahko naučimo sami, in eden od boljših načinov učenja je obiskovanje primerov, kjer lahko opazujemo naravo pri delu.
Dobimo se v soboto, 30 marca ob 10-ih na parkirišču Zavoda za gozdove Slovenije v Podturnu (Podturn 73).
PROGRAM
Prvi dan bomo obiskali Rajhenavski pragozd – strogi naravni rezervat, ki so ga gozdarji iz gospodarjenja izločili že leta 1892. Mogočna drevesa tam živijo v svojem naravnem ritmu. Kljub dolgoletni zaščiti pa se morajo predvsem jelke boriti za preživetje. Proti večeru se bomo nastanili v gozdarski koči Rdeča luža, se preko noči naužili tišine ali pa mogoče gozdnih zvokov. Naslednji dan se bomo napotili v dolino po imenu Kobila, ki nam s svojo kotlasto obliko omogoča prvinsko doživetje pragozda. Tu se bomo zbližali s pra-potokom, kjer si bomo po mili volji zajeli pitne vode in nadaljevali pot proti osrčju doline z najobsežnejšo terminalno pragozdno fazo v Sloveniji. V ponedeljek pa se bomo napotili v Kostanjevico. S programom bomo začeli že pred gostilno Žolnir, ta je bila tudi priljubljena postojanka inženirja – žolnirja Ressla, ki je v tukajšnjih gozdovih deloval okoli leta 1820. V njegov spomin se tu začne tudi Resslova pot, ki nas bo popeljala mimo pragozda, močvirij in tudi najdebelejšega hrasta v Sloveniji.
Med izleti se bomo hranili iz nahrbtnika, zjutraj in zvečer pa bomo v gozdarski koči poskrbeli za skupen vegetarijanski obrok. Za spanje v gozdarski koči prinesite svojo posteljnino ali spalno vrečo.
PRIJAVA
Vaša investicija v obisk najbolj ogroženega ekosistema v Sloveniji je le 90 €, za tiste, ki trenutno nimate gotovine, pa imamo na voljo širok nabor brezgotovinskih plačil. Dodatna vprašanja ali prijavo pošljite na mail: janez.bozic@outlook.com oziroma pokličite 040-305-306 (Janez). Ob prijavi navedite od kot prihajate in ali ste pripravljeni sprejeti še kakšnega sopotnika.
Da bi zagotovili kvalitetno izvedbo programa, smo omejili število udeležencev. Zato ne odlašajte, prijavite se čim prej.
Image may be NSFW. Clik here to view.Konec sveta namreč. Konec – oziroma konci – sveta so kronski dokaz kratkosti človeškega kolektivnega spomina. Samo pomislite, čez koliko koncev sveta smo se prebili v zadnjih tridesetih letih. Lakota, naftna kriza in iz njiju izhajajoče vojne so grozili, da nas bodo uničili v osemdesetih. AIDS, na njem temelječe pandemije in družbene spremembe so grozile z razkrojem družbe v devetdesetih. Kar bo ostalo, bo uničilo sevanje, ki bo vdrlo skozi ozonsko luknjo. Za veliki finale pa bo poskrbel veliki 2000, ki ne more pomeniti nič drugega kot konec sveta. Takoj smo nadaljevali z globalnim segrevanjem in topljenjem ledenikov, ki bo porušilo zemljino stabilnost, premaknilo pole in zalilo nižje ležeče predele našega planeta. Nato smo se nežno spustili v finančno krizo, vendar nas vse skupaj ni preveč skrbelo, saj je prihajal konec majevskega koledarja in pred koncem časov se zagotovo ne moremo rešiti. Nihče pa ni pomislil, da bo čas tekel tudi potem, ko se bodo vse ure ustavile. Ali civilizacija umre vsakič, ko vržemo lanski koledar v smeti? No ja, eni si bomo poiskali kakšne druge neumnosti, ki se jim bomo smejali, drugi pa bodo mogoče za nekaj časa bolj sproščeno zadihali.
Ta uvod je malo dolg in glede na resnost nekaterih tem, recimo lakote, preveč šaljiv. Po zaslugi nalepk, ki smo jih morali kupovati v osnovni šoli, se je naša generacija s problematiko lakote seznanila že v najobčutljivejših letih. Hvala bogu samo teoretično, naši starši so jo v istem obdobju odraščanja tudi doživeli, vsaj tisti malo starejši, katerih otroštvo je zaznamovala II. svetovna vojna. Pa ne samo nalepke, tudi časopisi, televizijske in radijske novice so v času mojega otroštva tekmovali v objavljanju novic, v katerih so bili glavni nastopajoči otroci z napetimi trebuščki. Enkrat iz Afrike, drugič iz Azije, nato v zakotjih velemest …
Pa tudi v današnjem času lakota celo v Srednji Evropi ni nič nenavadnega. Iz srednješolskih časov, ko sem že redno zahajal v Ljubljano, se ne spomnim nobenega berača. Ti so v Ljubljano prišli šele pozneje skupaj z močno opevano liberalizacijo. Danes je število brezdomcev vedno večje, v evropskih mestih pa se pojavljajo tudi čisto mladi brezdomci. V Berlinu sem že pred kakimi petimi leti srečal deklico, ki po moje ni mogla imeti več kot 14 let.
Lakota, eden od štirih apokaliptičnih jezdecev – torej nadloga, ki nas pesti najmanj odkar pomnimo, najverjetneje pa od začetkov človeštva. Vsi v slovenski v divjini živeči rastlinojedi so namreč vsakič, ko pade toliko snega, da pokrije zeliščni sloj gozda in travnike, prav grdo lačni in nekateri zaradi te lakote tudi umrejo. Glede na to, da je lakota v divjini vseprisotna, je zelo verjetno, da je bila reden pojav tudi med ljudmi, dokler smo še bili del divjine seveda. Kar pomeni, da smo na njo prilagojeni in še več, občasna obdobja lakote nam lahko izboljšajo zdravje. To dobro vedo vsi privrženci posta, ki gredo celo tako daleč, da se postijo tudi dalj kot en mesec. Ali so po enem mesecu lačni? Zase lahko povem, da po osmih dnevih, kolikor je trajal moj najdaljši post, nisem bil pretirano lačen. Sem pa bil zelo dobre volje, saj se je skupaj z maščobo razkrajal tudi v njej uskladiščen THC, katerega zaloge sem začel nabirati v študentskih letih. Post sem prekinil preprosto zato, ker sem se moral vrniti med ljudi.
Danes je torej lakota v Evropi nekaj, zaradi česar nekateri trpijo, drugi pa si jo lahko privoščimo. Ali je lakota tragedija ali pa radost je torej predvsem stvar okoliščin in osebnega pristopa. In če je lakota tragedija, potem je slaba novica in slabe novice so najbolje prodajano blago.
Je denar zbran od prodaje nalepk rešil kakšnega otroka? Upam, da je, vsekakor pa je pojavljanje fotografij lačnih otrok močno zaznamovalo mene. To je bil razlog, da sem nehal gledati televizijo, saj preprosto nisem prenesel pogleda na lačnega otroka, ki mu nisem mogel pomagati. Razkorak med v meni povzročeno stisko in mojimi možnostmi pomoči je bil prevelik. Zato še danes, ko vidim, da nekdo zlorablja stisko otrok, da bi podkrepil svoje teorije, najprej pomislim na usmerjeno fizično nasilje.
Celo film »In Grave Danger of Falling Food« se začne z grožnjo pred lakoto. To se lahko zgodi tudi vam! Hvala Bill, tisti ki znamo brati to že vemo, sedaj pa nam povej kaj zanimivega. Ko je Ira Zorko organiziral predavanje Davida Holmgrena na Vranskem, si je David privoščil pol ure jamranja nad taljenjem ledenikov, rastočimi ozonskimi luknjami nato pa še na kratko nekaj o svojem delu. In ne samo permakulturniki, tudi veliki sanjalec zmajev John Croft s preroškim glasom naznanja prihod temne dobe. Kot moder mož ga sicer postavlja v nedoločeno bližnjo prihodnost najverjetneje po njegovi smrti, a vendar. In to kljub temu, da sta tako permakultura kot Dragon Dreaming izrazito pozitivno usmerjeni dejavnosti. Zakaj?
Ne samo, da so slabe novice dobro blago, imajo tudi izreden didaktični učinek, so izvrsten pripomoček za odvračanje pozornosti, poleg tega pa se v skladu s tretjim zakonom tercialogije širijo kar n-krat hitreje od dobrih novic (pri čemer je n poljubno število večje od 9). Zakaj torej ne?
Prihaja konec sveta in z njim štirje jezdeci apokalipse. Ne moremo vas rešiti pred Vojno, Kugo in Smrtjo, lahko pa vas rešimo pred Lakoto. Izboljšajte svoje preživetvene možnosti za 25%. Obiščite nas na Tečaju permakulturnega načrtovanja!
V nedeljo smo postavili hotel – in to ne kakršen koli, postavili smo hotel za koristne žuželke.
Zakaj? Ne pričakujemo kakšnega velikega dohodka iz oddajanja sob, pač pa pričakujemo, da nam bodo žuželke pomagale pri delu v gozdnem vrtu. Vzpostavile nam bodo biološko ravnovesje, oziroma uničile tako imenovane škodljivce, pomagale pri opraševanju in podobne malenkosti, ki jih sami ne zmoremo ali nočemo narediti. Poleg tega nam bodo odprle okno v pisani svet žuželk in nam dale dober občutek, da smo naredili nekaj za naravo. To torej ni toliko hotel, kot ekonaselje, kjer s skupnim delom dosegamo skupne cilje. Če žuželke kakšne cilje sploh imajo?
Je pa nekaj, česar žuželke zagotovo nimajo: starih dreves in grmov. Ti so primerna mesta za odlaganje jajčec, a jih v večini vrtov sistematično odstranjujemo in zato so najrazličnejše vrste žuželk ogrožene. Zaradi poseganja ljudi v naravo jim je torej na voljo vse manj varnih zavetij. Seveda si delam utvaro, da je moj gozdni vrt drugačen in res za svoje živali naredim marsikaj, kar sadjarju oziroma vrtnarju ne pade na pamet, vendar kljub temu? Čeprav so žuželke najštevilčnejša živalska skupina, je obstoj številnih vrst zaradi nepremišljenega poseganja v naravo ogrožen.
Najboljši čas za postavitev tovrstnega ekonaselja, oziroma kakršnegakoli ekonaselja, je sedaj. Če pa želite upoštevati življenjske ritme žuželk, vam priporočamo spomladanske mesece, recimo marec.
KAKO USTANOVITI EKONASELJE ZA ŽUŽELKE?
Najbolje ga je postaviti nekam, kjer ga potrebujemo. Nekam, kjer so prebivalci zaščiteni pred negativnimi vplivi, s katerimi je okolje bogato obdarjeno – recimo v travniški sadovnjak; lahko pa ga postavite tudi doma.
Zgraditi ga je zelo enostavno. Osnovni recept se glasi: Vzamete kos suhega lesa in vanj navrtate luknje s premerom štiri do deset milimetrov. Največ lukenj naj bo premera osem milimetrov. Ploskve na katerih so luknjice, pa tudi luknjice same naj bodo gladke. Zato je dobro imeti svedre, ki so narejeni za vrtanje lesa, in se izogniti lesnim vrstam, ki so nagnjene k cefranju, recimo smreki. Pomembno pa je, da ekonaselje postavite na sončno mesto in ga zaščitite pred dežjem. Postavljeno naj bo na višino 1,5 – 2 m od tal. Pri tem izberite mesto, zaščiteno pred vremenskimi vplivi. Dobro je, da ozadje hišice obložimo s slamo ali suhimi listi. Oba materiala sta odlična izolatorja v mrzlih zimskih dneh. V bližini hišice postavimo tudi nizko posodo z vodo, kjer se bodo žuželke napajale. In kot se za ekonaselje spodobi, sem spadajo tudi vrtovi. Ekonaselje naj obkrožajo rastline, ki imajo nektar, saj je ta hrana številnih žuželk, ki jih želimo privabiti v svojo bližino. Te rastline naj bodo čimbolj raznolike in cvetijo naj preko celega leta. Za bolj izbirčne goste pa je potrebno poskrbeti še za bazen z ilovico. Vhodi naj bodo obrnjeni v smeri jugovzhod. In še pomembno opozorilo: hotela ne barvajte!
Zelo uporabno je tudi trstičje, ki ga lahko povežete v šope, ali celo stari zidaki z luknjicami. Seveda pa pride prav tudi domišljija in tako lahko pri izdelavi uporabimo: drobne vejice, lupine lešnikov, orehov, kapice želodov, storže, mah, zemljo, bambus, slamo, kamne z vdolbinami, uporabimo lahko tudi mladike bezga, japonske dresni, kanele, … skratka, karkoli s primerno luknjico. Hišica, v katero bomo zložili vsa ta čudesa, je lahko polkrožna ali štirioglata, naša je bila trikotna, lahko pa jih preprosto postavite pod obstoječe strehe. Med delom je dobro prepevati pesmice o žuželkah ali pa o delu, recimo »Čebelica Maja«, »Ciciban in čebela«, »Jurčku bomo pomagali« in podobne.
OBISKOVALCI
Kot sem že omenil, vam bo tovrstno ekonaselje odprlo pogled v do sedaj neznan svet, saj bo privabilo množico žuželk z najrazličnejšimi karakterji. Vpogled v svet žuželk vas bo mogoče očaral, še bolj verjetno pa bo to le prvi korak v premagovanju strahu pred žuželkami, s katerim je obremenjena velika večina meni znane človeške populacije.
Ko delamo reklamo za biološko raznovrstnost, ponavadi pozabimo omeniti marsikaj. Kaj vse se bo torej naselilo v vaš hotel. Ose? Vsekakor jih marsikateri izmed vaših gostov ne bo vesel. Čmrlji in čebele? Z njihovo pomočjo boste povečali pridelek v vašem vrtu, saj so odlični opraševalci. Poleg tega nekatere vrste dnevno letijo tudi do 18 ur, kar je za 4 ure več kot domače čebele. Ravno tako so, predvsem divje čebele, manj občutljive na mraz, saj začnejo delati takoj, ko zacvetijo vrbe, in v jeseni sezono potegnejo dokler je vsaj še 6 oC. Pikapolonice? Dnevno pojedo približno 150 listnih uši. Strigalice? So vsejedi, vendar dajejo prednost živalski hrani, kot na primer pršicam, jajčecem žuželk in drugim manjšim insektom. Mogoče se oglasijo še črički, ki bodo poskrbeli za godbo, tančičarice, mojstrice trebušnega plesa, in pa seveda najezniki, ki bodo na koncu pokvarili zabavo.
Skratka, populacija bo pestra in najverjetneje boste opazili, da imajo žuželke s sobivanjem neprimerno manj problemov kot ljudje.
Ritmi leta so v našem vsakodnevnem življenju zelo pomembni. Mogoče, vpeti v potrošniški ritem mestnega življenja, ki ga obvladuje ritem delovnega tedna, tega na opazimo, a kljub temu narava riše svoje kroge. In v teh krogih je jesen znana kot letni čas, ko nam je postreženo z obiljem, a hkrati čas leta, ko je pametno razmišljati o zimi. Ne glede na letni čas pa vsak trenutek izkoristimo za opazovanje narave.
Image may be NSFW. Clik here to view.V Sloveniji načinu delovanja, ki oponaša naravo, rečemo sonaravnost. Tako recimo lahko opazite, da v gozdovih ni razgaljenih površin, zemljo lahko vidimo le ob redkih priložnostih, ko se prevrne drevo, na krtini ali na erodiranem bregu reke. Vsa površina je celo leto, tudi pozimi, zastrta; gozd z listjem ali iglicami. Tudi nekatere tradicionalne kmetijske kulture upoštevajo željo zemlje, da ostane skrita pred soncem. Takšni so na primer senožetni sadovnjaki, kjer zima razgali drevje, odpadlo listje pa nato z odmrlimi travami v talnem sloju ohranja zastirko. Naloge zastirke so sicer številne, vendar jeseni razmišljamo predvsem o tem, da bi izboljšali pogoje za življenje mikroorganizmov, ki nam pridelujejo humus. Pomlad bomo tako pričakali s spočito zemljo, ki je ne bosta celo zimo bičala veter in mraz, temveč se bodo pod zastirko odvijali vsi procesi, ki se v zemlji odvijajo tudi sicer.
V permakulturnem vrtu večji poudarek dajemo trajnicam, ki zahtevajo manj dela kot eno- ali dvoletnice. Tudi gojenje eno- oziroma dvoletnic pa je možno v marsičem spremeniti in si tako olajšati delo. Zelo znan je zgled Masanobe Fukuoke, ki je v letih po drugi svetovni vojni razvil naravno kmetovanje. V njegovi knjigi »One straw revolution« lahko preberemo marsikaj o ritmih narave. Rastline in ekosistemi imajo za preživetje zime razvite zelo različne strategije. Semena, korenike, gomolji, zastiranje … vse to so načini preživetja za rast neugodnega časa leta. Zato za vsako rastlino poskrbimo na njej lasten način. Peteršilj, drobnjak ali pa tudi radič lahko presadimo v posode. Solate prekrijemo s ponjavami in jim tako omogočimo, da nas bodo razveseljevale tudi v hladnejših mesecih. Če so sadike paradižnikov preživele, jih odrežemo in obesimo z vrhom navzdol na suho mesto – v odvisnosti od tega kako toplo bo, bodo paradižniki zoreli še naprej. Korenje, zeleno, rdečo peso in topinambur pustimo v zemlji do prvega mraza in jih nato poberemo. Lahko pa predvsem topinambur ali različne kolerabe bogato zastremo in jih pustimo v zemlji; tako lahko pridelke odkopavamo celo zimo, ko zemlja ni zmrznjena.
Hkrati pa razmišljamo tudi o setvi, nikoli ne poberemo vsega pridelka; po dve najlepši rastlini dvoletnic, ki so v slovenskih vrtovih bogato zastopane, pustimo, naj prezimijo. Dvoletnice namreč prvo leto razvijejo samo vegetativne organe, torej liste in korenine. V obliki korenov, gomoljev, korenik rastline prezimijo, spomladi tvorijo cvet in seme. O pomenu pridelave lastnega semena je bilo v zadnjih letih povedano ogromno. Na kratko to lahko povzamemo v enem stavku: Če semena ne boste pridelovali sami, ga bo namesto vas prideloval nekdo drug.
Vendar so zelo pomembni tudi bolj praktični razlogi, eden od njih je, da rastlino spoznamo v vsej njeni življenjski dobi, tako rekoč od rojstva do smrti. Ko se odločimo za pridelavo lastnega semena, bomo namreč odkrili, da semena pravzaprav niti ne potrebujemo. Vsaka rastlina, katere seme bo dozorelo, bo namreč ob zorenju ali obiranju odvrgla številna semena. Če ne poznamo kličnih listov, teh samosevcev ne bomo niti opazili. Ta drobcena bitja imajo pred rastlinami, ki jih še nismo posadili, najmanj dve prednosti. Prva je ta, da je seme vzklilo natančno v trenutku, ki ga je za to predvidela mati narava. Biodinamiki so nam v pomoč sestavili zelo natančen setveni koledar, katerega upoštevanje in opazovanje rezultatov nam pomaga razumeti pomen pravega trenutka. Tisoč semen, ki počiva v zemlji in čaka na pomlad, pa nam da sorodne rezultate. Nikoli namreč še nisem videl oreha, ki bi vzklil jeseni in vsa semena imajo v sebi informacijo o tem, kdaj naj vzklijejo. Poleg tega nam pomaga še zakon velikih števil. Če v prvem klitju vzklije desetina semen in se nato izkaže, da se je zgodilo prezgodaj, jih je tu še vedno 900.
Druga izmed dveh prednosti, ki jih imajo samosevci pred rastlinami, ki smo jih posadili, pa je iskanje pravega prostora za posamezno vrsto. Tisoče semen, o katerih govorimo, veter, ptice ali mi raztrosimo po bližnji okolici. Kje bodo ta semena vzklila in kako bodo na tem mestu zorela pa je informacija, ki jo ob lastni pridelavi semen pridobivamo vedno bolj pogosto. Rastline, ki so vzklile v edinstvenem trenutku, najbolj ugodnem za njih, na mestu, ki so ga izbrale same, so neprimerno bolj vitalne kot karkoli, kar smo sposobni narediti mi.
Image may be NSFW. Clik here to view.In kot po naključju tovrstne »naključne« goste najdemo v živih mejah, na travnikih ali v gozdovih, torej površinah, ki so v primerjavi s prekopanimi površinami bolj sonaravne. Na takih rastlinah lahko raziskujemo, kolikšna je minimalna količina dela, da bomo te nenaključne goste vzgojili v plodove. Od tu na primer radiči, ki jih lahko nabiramo med regratom, od tu orjaške in nadvse okusne redkvice v ograji vrta in od tu številna drevesa, ki poganjajo na vsaki zelenici, ki je niso pravočasno pokosili.
Image may be NSFW. Clik here to view.Si predstavljate, da bi bile v naravi, recimo v gozdu stvari urejeno tako, kot na vrtu: smreke na eni gredici, brlogi na drugi, gobice na tretji, nato bi imeli en pašnik in tako naprej. Vse skupaj lepo v vrstah, hkrati posajeno oziroma zgrajeno in hkrati požeto. Večina ljudi si ne, kljub temu pa ta ista večina v svojih vrtovih in sadovnjakih dela natanko to.
V permakulturi zavestno poskušamo ravno nasprotno. Pri tem se naslanjamo na ducat načel, z upoštevanjem katerih lahko vzpostavimo stabilen sistem. Ta bo kar najbolje uporabil razpoložljive danosti, nam omogočal zadovoljitev najrazličnejših potreb in pa seveda tudi nekaterih želja.
Eno izmed načel je: »Naj vsak element sistema opravlja čim več funkcij« in eden izmed najbolj nazornih elementov v permakulturi je gozdni vrt.
Sam izraz »gozdni vrt« je v permakulturno rabo prišel preko Roberta Harta. Ob pregledu njegovega dela je jasno, da je bilo delo v vrtu le vrh ledene gore. Največ energije je posvetil celostnemu pristopu, vse od raziskave zgodovine gozdnih vrtov, iskanja ustreznih rastlinskih vrst, preko skrbnega načrtovanja, do same saditve in let preizkušanja. Pri tem se je oprl na številne zglede, ki so se pod vplivom tradicije ohranili na vseh celinah, ki niso prekrite z ledom.
Gozdni vrt je sonaraven način vrtnarjenja, oziroma sadjarstva. Vključuje tudi elemente gozdarstva in krajinske arhitekture. Vendar je osnovni namen največkrat pridelava hrane. Dosežemo tudi velik vpliv na mikroklimo, ki nam spomladi in jeseni rastno sezono podaljša do te mere, da mrtvo sezono močno skrajšamo. Po drugi strani pa si lahko omislimo senco, ki nam bo olajšala tudi najbolj vroče poletne dneve. Seveda pa so tu še številne manj očitne koristi, kot sta recimo lepota ali prostor za igrišče.
Ko veste zakaj, je čas, da se posvetite vprašanju »kako«. Osnovna značilnost gozdnega vrta je večslojnost. Večina kmetijstva se odvija v enem sloju, recimo polje pšenice. Vendar lahko na vsaki površini v fazo rodnosti razvijemo več slojev. Senožetni sadovnjaki so tradicionalen primer večslojnosti: v zgornjem sloju imamo sloj drevesnih krošenj, pod njim pa travnik.
Image may be NSFW. Clik here to view.Gozdni vrt ima več slojev; visoke tepke, češnje in orehi na primer tvorijo najvišji sloj. Običajne hruške, visokodebelne jablane in višnje tvorijo nekoliko nižji sloj. Visoki grmi kot so leska in nizka drevesa, na primer slive, tvorijo tretjega. Nizki grmi, predvsem raznorazno jagodičje, pa tudi visoka zelišča, tvorijo naslednjega. Osnovni sloj tvorijo zelnate rastline, torej najrazličnejše solate ali zelišča, oziroma majhni grmički kot so borovnice. V naslednjem sloju, ki ga sicer vsi poznamo, vendar je očem skrit, pridelujemo krompir, topinambur ali korenje. Iz naštetih primerov lahko vidimo, da se nekatere rastline po višini lahko raztezajo tudi preko več slojev – in to je osnovna značilnost sloja plezalk.
V vsakem izmed teh slojev boste pridelali manj, kot če bi gojili le enega. Vseh sedem pa vam bo prineslo večji in predvsem bolj raznolik pridelek. In ravno raznolikost, naslednja značilnost gozdnega vrta, je tista, za katero se splača potruditi, saj vas bo s pridelki (in ne samo njimi) oskrbela preko celega leta. Tu lahko pridelate krmne rastline, gorivo, zdravilne rastline, les, zastirko in še marsikaj, za kar vam bo domišljija prišepnila: »Zakaj pa ne«.
V Sloveniji imamo pogosto priložnost začeti, ustvarjati svoj košček raja na zapuščenih, zaraščajočih površinah. V tem primeru najprej dobro raziščite že rastoče rastline. V najvišji sloj narava pogosto umesti orehe – in drevo, ki ga je posejala narava, ima pred drevesom, ki ga še nismo posadili, številne prednosti. Za nekoliko nižji, a še vedno drevesni sloj pogosto najdemo ringloje. Za grmovni sloj je tu črni bezeg ali nekoliko nižji češmin. V zeliščnem sloju največkrat najdemo vso divjo hrano, ki smo jo pripravljeni poskusiti, od dežena do regrata, ali pa številna zelišča, recimo pljučnik in trobentice. Zelo na gosto so zastopane tudi plezalke: hmelj, bljušč, robida; če je tu včasih rastel vinograd, tudi kakšna trta.
Vse te rastline je treba najprej poiskati, vendar pozor: številne rastline se pojavijo le v določenem času leta. Druge so sicer tu vse leto, vendar jih je v določenih letnih časih težko prepoznati ali celo opaziti. Hkrati je potrebno risati natančen načrt, ki bo vseboval predvsem tiste rastline – izbrance, ki jih vidimo tudi v končni sliki. V te izbrance usmerimo svojo energijo.
Naša energija bo goščavo, ki bi jo večina mimoidočih požgala in začela na novo, spremenila v gozdni vrt.
Ko je Alfred BernhardNobel ustanovil sklad za Nobelove nagrade, si najverjetneje ni mislil, da bo recimo Nobelovo nagrado za mir dobil ameriški predsednik, ki je v svojemu mandatu zanetil več vojn kot cela dinastija Bušev. Kot so me naučili v šoli, je Alfred BernhardNobel nesluteno bogastvo pridobil z iznajdbo dinamita. To sicer je sicer le del resnice, zgodovina pač govori, da se je cela družina celo življenje ukvarjala s tem, kako čim hitreje ubiti čim več ljudi. Ni pa pridobil le neverjetnega bogastva, pridobil je tudi najtežjo vest na svetu in, da bi jo opral, je ustanovil sklad, iz katerega se še danes podeljujejo nagrade, katerih številni prejemniki se vpišejo med nesmrtnike. In pa seveda tudi raznorazni kreteni, kot je na primer Norman Ernest Borlaug, saj si je politika že zdavnaj utrla pot v odločitve žirije.
In Norman ni bil kar tako. On je bil osrednji tvorec zelene revolucije. Tisti, ki ob besedni zvezi Zelena revolucija pomislite na Masanobo Fukuoko, ste namreč v zmoti. Zelena revolucija je slonela na uvedbi mineralnih gnojil v kmetijstvo. Prav tako je slonela na obširnih komasacijah, ki so s podeželja pregnale miljone kmetov. In prav tako je slonela na prodoru težke mehanizacije, ob katerih največji slovenski traktorji izgledajo kot igračke. In da ne bo pomote – še sloni. In svet je res ozelenel. Normana so slavili kot rešitelja milijona stradajočih. Nihče pa ne poudarja preveč rad, da bo svet zelenel samo, dokler bo nafta v potokih tekla iz vrtin. In da milijoni danes stradajo ravno tako, kot so pred Zeleno revolucijo. Da Norman ni kar tako, je dokazal s prejetjem številnih nagrad. Nato pa je zaradi očitne birokratske napake v sistemu podeljevanja Nobelovih nagrad, ki nagrade za kmetijstvo ne predvideva, ustanovil World Food Prize. In to nagrado bo letos pač dobil Robert T. Fraley, izvršni direktor Monsanto & Apokalipsa d.o.o..
Mogoče bo Robert nagrado odklonil. Mogoče bo Norman priznal, da termin Zelena revolucija ni najnatančneje opisal postopka. In mogoče bo Barack vrnil Nobelovo nagrado. Vendar je potrebno še malo počakati. Tudi Alfreda BernhardaNobela je vest srečala šele na smrtni postelji.
Večini se zdi naš planet, v primerjavi z vesoljem majhen. Dejansko pa uporabljamo le njegovo površino.
Večina ljudi se ne zaveda, da dejansko živimo v razmejitvenem pasu. Pravzaprav v razmejitveni plasti. Najpogostejši izraz za to plast je biosfera. Če nanjo pogledamo z vidika razmišljanj o razmejitveni plasti, je to mejna plast med atmosfero in pedosfero. V primerjavi z atmosfero je res tanka, a kljub temu je neprimerno debelejša od pedosfere. Vsaka linija med dvema ekosistemoma je torej razmejitveni pas. Strokovnjaki temu rečejo ekoton. Vendar nas to ne zanima. Ti razmejitveni pasovi nas zanimajo predvsem z dveh vidikov. Kot prvo so neskončni, kot drugo pa so to najbolj produktivni sistemi v naravi. Skratka, v prvem odstavku dve neverjetni trditvi.
Na fakulteti smo poslušali tudi predavanja profesorja Mlinška o gojenju gozdov. No ja, o gojenju gozdov je bilo že takrat dovolj knjig, zato se je profesor z veseljem prepustil domišljiji in nam na predavanjih postregel z najčistejšo filozofijo ekologije. In tako je enkrat mimogrede navrgel, da imamo v Sloveniji 40 000 kilometrov gozdnega roba. V moji glavi se je takoj prižgala opozorilna lučka. Ma ja, ravno enkrat okoli sveta? Taka lepa okrogla številka? Vendar res! Če si ogledamo satelitske posnetke Slovenije in se odločimo za neko merilo recimo 1:5000 je zelo verjetno res tako. Vendar pozor! Če pogledamo podrobneje, recimo v merilu 1:1000 se bo dolžina tega roba povečala. In če smo čisto filozofsko razpoloženi, potem lahko rečemo, da je del oboda vsake drevesne krošnje ki jo razpoznamo na posnetku, del gozdnega roba. In še naprej, vsak list na robu oboda te krošnje je prav tako del gozdnega roba. In počasi se približujemo neskončnosti. Podobna razmišljanja nam medicina ponuja o pljučih. Za dvomljivce pa so se že pred mnogimi leti potrudili matematiki in s pomočjo igre enakostraničnih trikotnikov izpeljali Kochovo snežinko – matematični dokaz o možnosti, da lahko na omejeno površino stisnemo neskončen obseg. Toliko o prvi neverjetni trditvi.
Za osvetlitev druge neverjetne trditve si lahko ogledamo primer mangrov. Torej ekosistem, kjer se poleg pedosfere in atmosfere srečajo še meja med kopnim in vodo, ter meja med sladko in slano vodo. Skratka, mangrove so bolj zmes ekotonov kot ekosistem in med gozdarji veljajo za najbolj produktiven gozd na svetu. Pred leti sem si zadevo ogledal od blizu in neverjetnih zadev kar mrgoli. Recimo orehi, ki vzklijejo na drevesu, razvijejo kakih pet centimetrov dolgo koreninico in pol metra dolgo steblo, nato v primernem času odpadejo, se zapičijo v mulj in nadaljujejo rast še preden je vse skupaj poplavljeno. Skratka hitro. Robovi so neke vrste startna črta. Iz enega ekosistema, ki mu lahko rečemo tudi dom, je treba steči v sosednji ekosistem, zgrabiti kar potrebujemo in steči nazaj, ali pa obstati, kot to rada počnejo drevesa. To zmorejo le najmočnejši.
Seveda gozdni rob ni edini primer roba v naši krajini. En tak bolj urban primer je živa meja, še bolj urban pa rob pločnika. V permakulturi dolžino roba zavestno povečujemo do meje, ko vrtnarstvo počasi preraste v nabiralništvo.
Ever since I remember, I was a forester. Later in my life I discovered permaculture. Recently I have been earning my living in programmes to protect nature. However, when I was fourteen, I earned my first salary as a forester.
As a student, I was pleased to be studying at the forestry school where we were taught about the most sustainable forest management in the world. This school also provided an extraordinary link between theory and practice. Three forestry principles: sustainability, blending with the natural environment and economic benefit were the guidelines in Slovenian forestry. All three of them are embedded in the foundations of permaculture.
Sustainability in design, real economic benefit in the process of permacultural planning, and being in harmony with nature is core to the framework of permaculture principles. However, forestry has a specialty. A farmer sows the seeds and before the year turns he harvests; a forester, on the other hand, sows trees which will be harvested by your grandchildren. In forestry, the basic timeline is about 100 years. In this perspective, in forestry sustainability means something different than for most other activities. And another aspect: in permaculture we talk mostly about garden scale or farm scale. Slovenian forestry fulfills all its goals over an area of 1 million hectares.
BIRTH
“How can we ensure a sustainable yield?” was one of the first forestry issues we were taught. When forestry started, foresters used an axe and a horse, so the process of deforestation was not a thing that anyone would notice with the naked eye. But it was not start with an axe. To get knowledge about how we destroyed forest in the past is now possible mainly by studying historical sources. It is said that the first record of forests in Slovenia emerged from the pen (or whatever they were using in their times) of Roman writers who describe Slovenian, probably Karst forests as “extensive oak forests.”
Distant past or the near future? (Foto: Janez Božič)
If you want to see an oak virgin forest, you may whistle for it! It no longer exists. The best approximation in Slovenia is a small forest reserve located in “Krakovski gozd”. You’d have to multiply the thickness of the largest trees at least by three; the height is likely to be approximately right. So oak woods were about 50 meters high and the diameter of the greatest giants was so big that they could not be hugged by an average Slovenian family. But these are only dimensions, how about biodiversity? And some other thinks we usually do not think about it.
Of course other records followed. One of the most interesting that I have heard about was a dispute between the new and old immigrants around pig pasture. Well, so there were still at least a few oaks. It might be worth noting that forestry was not always a base for timber industry, the basic role of the forest has been changing from century to century. Another interesting record of the forests in the area is stored in so-called ‘forest orders’, a kind of forest jurisdiction.
And although Count Ortenburg’s forest order clearly refers to the forest, wood is rarely mentioned. On the other hand, there are a lot of rules about animals, like dormice or birds of prey, for which they carefully prescribed who may collect their eggs, the size of his share, how his share will be determined by the forest owner and who will pay the forester, as well as who will oversee all this.
This was not the oldest forest order; it came out around 400 years after the first ones in 1406. Well, when Josef Ressel was deployed on the Slovenian coast, to plant oaks for the Austro-Hungarian navy, he described this same area, which was around 1000 years ago known as “extensive oak woods,” with only one word. Desert. It was the beginning of the 19th century and the industrial revolution had just begun.
In a millennium, the height of “extensive oak forests” thus fell from 50 to 0 meters. How many human generations have passed during this time? Did any of them notice that height of the forest in their time was reduced by, let’s say, 50 centimeters? Answer is yes, but not the whole population, only some individuals. They started to develop forestry planning already centuries ago. Because of those individuals, we can today see a different picture.
In hundred years and something, forest returned to Karst. Well, we must wait a “little more” for oak suitable for building a navy to grow, but it’s a start, and after all we do not use wood for our navy any more. The important thing is that we proved that desertification is not a one way ticket. And most importantly, we know what it looks like.
WE KNOW HOW
This project in Slovenian – at that time Austro-Hungarian – Karst was anything but easy or cheap; nothing went smoothly and if something could go wrong, it went. Ressel, who anchored the whole idea into manageable goals, strategies and actions, died before the first black pine seedling started to grow.
Black pine was not the first choice. One of the first pioneers, chosen by the Karst foresters, was sage. So if you find a habitat of sage in the Slovenian Karst, it is very likely due to effort of foresters who tried to make a desert green.
Only later they chose black pine, an autochthon species, which is known for its adaptability to arid growing conditions. Then it really started. The empress Maria Theresa untied her purse, the village gave some of their common land (of course the worst) to foresters.
A nursery near Vienna started to grow black pines. For each seedling they had to dig a hole in the karst limestone. The diameter of the hole had to be larger than the diameter of the forester’s hat, which was a measure for the size of the hole. When the hat fell smoothly half a meter deep, it was necessary to bring soil (I still wonder from where?), plant a seedling and bring water, probably not just once. Then the forester reached into the purse and paid one florin to a team that achieved this.
The project was not cheap, and when costs were calculated into the current monetary units, an estimate was that forestation of one hectare of Karst area cost around 5,000 €. And black pine started to grow? No way.
They all died. Well, almost all. But definitely so many that they had to plant new ones, and again, and again. Then they tried sowing seeds. This was a little bit more successful. Just enough that they formed a small nucleus of black pine which, as they saw later, was very important.
The first forester who made it was Jože Kolar. A new forest started to grow nearby Trieste (today Italy). The forest reached its maturity years ago and black pine was slowly replaced by pioneer tree species suitable to the area.
However, neither planting nor sowing were what made the Karst green. The most important push to greening the Karst was World War I. Of course, people emigrated from Karst earlier, but World War I was the first of four events that gave black pine the right opportunity.
DEATH
As people emigrated, the forest came back. WW I was followed by the global economic crisis and World War II. All three had a strong influence on people to move away from Karst region. And next came a different event, a planned one.
It’s not like World War I or II were not planned, but this event was designed with the aim of greening deserts in Yugoslavia. That, at least, was what they said, but it is entirely possible that they created the working class and with this measure wanted to empty the poorest parts of the country. The measure was cruel and unjust. The People’s Government banned the breeding of goats. In fact, they should have banned nomadic grazing, but who would supervise that? Therefore, they decided for an incredibly cruel, but feasible measure, which drove the last farming hungry people away from the Karst. And the desert died.
Today, Slovenian Karst is the second most forested region in a country that is the third most forested country in Europe. For that we should be grateful!
A: Koreninski vozli na volčjem bobu. B: Prečni prerez skozi korenino detelje, kjer na eni strani tvori vozliček b: Razvoj. C: Otekanje korenin fižola se obilno pojavi le na mestih okužbe z bakterijami Mikrococci (m). (Vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Metuljnice)
Večini bralcev ob prebiranju permakulturne literature padejo v oči predvsem nasveti, ki jim z eno potezo poenostavijo vrtnarjenje ali ureditev hiše, oziroma domiselne ideje, ki jim omogočijo hitro rešitev vsakdanjih problemčkov. Skratka recepti. Na primer začimbe kot lončnice na okenski polici, ki vam bodo olajšale pripravo hrane. Ali drevo, ki bo iz atmosfere črpalo dušik in ga v sodelovanju z mikoriznimi organizmi vnašalo v vaš vednolačni vrt.
To drevo naj bi bila akacija (Robinia pseudoacacia). In? Napaka! Akacija je severnoameriška drevesna vrsta, ki so jo k nam prinesli zaradi dobre medovitosti, kvalitetnega lesa in hitre rasti, niso pa vedeli, da bo izkazala izreden potencial invazivnosti. Niso vse tujerodne vrste invazivne, toda ta je, tako kot rdeči polži – skratka nič, kar bi si želeli imeti v svojem vrtu. Mogoče akacija v Avstraliji, od koder prihaja permakultura, ni invazivna, toda v Sloveniji je. Nauk zgodbe je po mojem mnenju, da takšni recepti niso prenosljivi z enega kontinenta na drugega, včasih niso prenosljivi niti preko plota iz enega vrta na drugega. Toda permakulturna literatura vsebuje tudi načela, in ta so prenosljiva. Načelo, ki stoji v ozadju priporočila za sadnjo akacije, je: »Uporabljajte biološke potenciale.«
Naj pojasnim, kako uporabiti to načelo. Ali imate možnost dušik v svoj vrt pripeljati kako drugače? Pravzaprav, ali ga sploh potrebujete? To je vprašanje, ki si ga je potrebno postaviti najprej. Koliko dušika je v tleh, se da ugotoviti zelo natančno in zagotovo obstaja veliko trgovcev, ki so vam pripravljeni prodati najrazličnejše pripomočke za ta namen ali strokovnjakov, ki so to pripravljeni narediti za vas. Vendar nas natančna številka ne zanima. O količini dušika v tleh lahko sklepamo glede na rastline, ki tam že rastejo. Če so to koprive, regrat ali konjski ščir, potem je dušika dovolj. Če mislite, da ga manjka, pa se ga da v vaš vrt pripeljati tudi na manj nevarne načine. Če vsekakor želite uporabiti mikorizo, je dobro vedeti, da ima družina metuljnic, kamor spada tudi akacija, še okoli 1000 vrst in da robinia med njimi v pogledu vezave dušika niti ni najuspešnejša.
Najpreprostejši način za pridobitev viškov dušika pa je sprejeti dejstvo, da ste del narave in ste tako tudi del vašega vrta. In vaš urin je najcenejši in najbolj dostopen vir dušika, ki ga imate na voljo. Že vidim, kako vihate nosove. Toda pozor! Urin zdravih ljudi je na izvoru sterilen. Vsaj fantje poznamo zgodbe o Rambotih, ki v bitkah pridobljene rane sterilizirajo z urinom, mislim pa da je tudi ljudsko zdravilstvo večkrat omenilo kaj podobnega. Za tiste bolj skeptične pa je tu urinoterapija. Podrobnosti ne poznam, vendar vse skupaj sloni na pitju lastnega urina v zdravilne namene. Za tiste najbolj skeptične pa pobrskajmo po zgodovini -urea je bila prva umetno sintetizirana organska snov. Zakaj za vraga so sintetizirali snov, ki je je vsepovsod dovolj? Ne boste verjeli, še vedno se več kot 90 % sintetizirane sečnine uporablja kot gnojilo. Torej?
Fantje smo tu v rahli prednosti, saj urin lahko doziramo zelo natančno J Skratka, načelo o uporabi bioloških potencialov nas uvede v najpestrejši nabor možnih rešitev. Katero bomo izbrali, pa je stvar možnosti, ki jih imamo.
Tu so izvorna permakulturna načela, kot jih je Bill Mollison videl 1991, torej kakih 20 let po permakulturnih začetkih:
izbira ustreznega prostora;
vsaka stvar opravlja več nalog;
vsako pomembno nalogo opravlja več različnih stvari;
učinkovito načrtovanje porabe energije;
uporaba bioloških potencialov;
pospeševanje razvoja rastlinskih združb;
raznolikost;
razmejitveni pasovi:
pozitivno gledanje;
obnavljanje uporabljenih energij in
učinkovitost majhnih ekosistemov.
Dušik torej lahko v svoj vrt pripeljemo na najrazličnejše načine; če ne vemo, katerega izmed številnih bioloških ukrepov bi uporabili, lahko kot nadaljnje sito uporabimo katero izmed preostalih načel. Vsekakor lahko: »pospešujemo razvoj rastlinskih združb«. Če so tla in velikost posestva primerna, lahko namesto robinije posadimo jelšo, ki sicer ni metuljnica, vendar ob pomoči nevidnih sodelavcev ravno tako veže dušik in je poleg tega domača drevesna vrsta. Seveda pa rastlinskih združb ne razvijamo samo s sadnjo. Številne metuljnice rastejo tudi v naravi in njihove cvetove je lahko prepoznati.
Če ne boste kosili kar naprej in boste občasno opazovali, kaj kosite, mogoče lahko najdete Navadno grašico. (foto: Marjan Šenica)
Tem rastlinam pomagamo tako, kot bi pomagali vsaki gojeni rastlini. Odstranimo jim konkurente, zastremo njihovo okolico… Pač uporabimo vse ukrepe, ki jih uporabljamo tudi sicer.
Prehrana je vsekakor pomembna naloga, zato lahko preprosto rečemo, da bomo za prehrano vrta uporabili kar najširši nabor ukrepov in tako uporabili načelo: »vsako pomembno nalogo opravlja več različnih stvari.« Torej bomo sadnjo jelše ter prepoznavanje in gojenje tam rastočih metuljnic nadgradili z zelenim gnojenjem, pridno urinirali okoli sadik, zgradili kompostno stranišče, kompostirali …. Vendar pozor, dušika je lahko tudi preveč!
Seveda pa nam lahko kmalu zmanjka prostora. Zato bomo s pridom uporabili načelo »izbira ustreznega prostora«, Skratka, permakulturna načela so nekaj, kar se uporablja v množini. Tako nas hkratna uporaba različnih načel pripelje do zelo različnih rešitev. Poleg tega pa so različni avtorji nadgrajevali obstoječa načela, ali pa si izmislili drugačen nabor le-teh. Že David Holmgren, soutemeljitelj permakulture, ima popolnoma drugačen nabor načel. In dejansko vsak permakulturni učitelj, ki da kaj nase, prej ali slej začne zavijati malo drugače. Eni malo bolj poetično, drugi šaljivo, tretji praktično. Skratka, raznoliko.
Očitno je, da so permakulturna načela na široko zastavljena, kljub temu pa je permakultura vseeno natančno določena. Že vsako izmed načel namreč zagotavlja določeno stopnjo približanja naravi in hkrati tudi k natančnosti opredelitve permakulture. V medsebojni kombinaciji pa upoštevanje načel zagotavlja nadgraditev bivalnega okolja v svojstven sistem. Ta sistem nas bo usmerjal v razmišljanje, da vsak lahko prispeva nekaj za boljši jutri. Torej uporaba načela »pozitivno gledanje«.
Image may be NSFW. Clik here to view.In to dobesedno – jesen je za večino drevesnih vrst, ki jih imamo navado saditi v Sloveniji, najboljši možni čas.
Zakaj posaditi drevo? Razlogov je več. Če živite v mestu, je dreves zagotovo premalo, če živite na podeželju, dreves nikoli ni preveč. Tisti, ki živite v gozdu, ste naloge oproščeni, tam drevesa rastejo sama od sebe. Je pa res, da si mogoče želite kakšnega drugačnega. Poleg želje po raznolikosti pa drevesa sadimo tudi zaradi hrane, sence, zavetja, listja, cvetja, lesa, lepote ali v spomin.
Kam? Predvsem v mestu zna to biti problem. Zato bi vas želel najprej usmeriti v vsa krožišča, kamor še niso umestili raznoraznih zmazkov. Če pa so v vašem kraju vsa krožišča že zasedena, so avtocestni priključki izredno bogati z najrazličnejšimi površinami, ki so dostopne samo z veliko domišljije in drznosti. S tem mislim na tiste trikotnike med avtocesto in njenimi priključki. Podobnih trikotnikov je dovolj vsepovsod po mestih. Včasih jih imenujejo parkovne površine. Bistri načrtovalci sosesk so v njih drevesa posadili predvsem ob robove, medtem ko osrednje površine ostajajo neizkoriščene. Vi svoje drevo posadite čimbolj na sredo.
Če živite na vasi, lahko rečem le to: nisem še nisem videl sadovnjaka, v katerega se ne bi dalo posaditi še kaj.
Ja ata, zakaj pa sadite drevo, ne boste dočakali, da bi jedli njega sadove. Mogoče res ne, zato pa jih bodo jedli moji vnuki in se ob tem spominjali mojega imena. (ljudska) (Vir ilustracije: http://blog.monkiezgrove.com/2012/07/01/lets-plant-tree)
Kje dobite sadiko? Če nimate denarja, da bi sadiko kupili v drevesnici, kjer imajo izreden izbor in listke z opisom vrste in sorte, jo lahko izkopljete v gozdu ali na zaraščajoči površini. Glede na to, da številne nimajo več listja, boste o vrsti predvsem ugibali, je pa res, da se da vrsto spoznati tudi po lubju, popkih in načinih razrasti. Čeprav nimajo listja, pa imajo lastnika – če vas zaloti pri kraji, se mu opravičite, povejte čim lepšo zgodbo o namenu, predvsem pa ves čas obdržite nadvse prijazen pogled. Če to ni dovolj, mu lahko ponudite dva evra. Zgledujte se po ciganih in se kraje ne lotite sami. Sadika naj bo visoka vsaj meter in pol, mladostna, najbolje kar mlada, recimo pet let. Seveda v naših klimatskih pogojih ne zrastejo vse vrste toliko v takšnem času, ampak okvirno bi moralo delovati. Kopati je potrebno začeti precej na široko in paziti, da ne poškodujete korenin; če jih poškodujete jih na koncu poškodbe odrežite, najbolje z vrtnimi škarjami. Potrebujete torej močno motiko ali lopato za prekopavanje, vrtne škarje ali nož in čim večjo vrečo.
Če se boste lotili popolnitve sadovnjaka, imate mogoče kakšno domače drevo, ki ga je vredno presaditi, vinogradniške breskve, orehe, slive, skratka marsikaj, kar pač zraste in za pot do plodov ne potrebuje cepljenja. Ali pa kakšne perspektivne divjake. Mogoče ima kaj takšnega sosed? Ali pa o sadnji razmišljate že dalj časa in ste v tem času vzgojili čudovite sadike.
Kako posaditi drevo? Obstaja ogromno nasvetov na to temo. Ne zgubljajte se v podrobnostih: »Just do it«. Vendar vedite: nikoli več mu ne boste mogli dati toliko, kot ob sadnji, zato se splača potruditi. Pokosite površino, na katero nameravate posaditi drevo, pridobljeno zastirko shranite. S krampom, težko motiko ali čvrsto lopato razrahljajte rušo, popukajte vse koreninice in jih zložite ob zastirko, ki ste jo pridobili ob košnji. Tudi to je zastirka, vendar ima to lastnost, da iz nje poganjajo mlade rastline, ki bi drevesu lahko odžirale hrano. Poleg tega pa bi vi na to okoli en kvadratni meter veliko površino mogoče radi posejali kaj drugega. Česen bi bil na primer kar dobra ideja. Velikost prerahljane površine naj bo tolikšna, da bo ustrezala razponu korenin. Z lopato odstranite vrhnji sloj zemlje in ga zložite v nadvse ličen kupček. Ta sloj je drugačen od nižje ležečih slojev zemlje, saj vsebuje mirade mikroorganizmov, ki v večjih globinah ne preživijo in jih je potrebno zato vrniti v vrhnji sloj. S krampom poglobite jamo in nižje ležečo zemljo preložite na ločen kup. Sadika mora biti presajena tako globoko, kot je rasla na izvorni lokaciji, ni pa nič narobe, če je pod njo še kakšen sloj prerahljane zemlje. Spravite tudi eventuelne kamenčke. Če imate mrežo proti voluharjem, je sedaj čas, da jo uporabite. Če je nimate, je vsepovsod polno nasvetov, ki so manj učinkoviti, so pa zato bolj priročni ali sonaravni. Kakorkoli, z zemljo ki ste jo izkopali iz dna zastrite korenine. Če imate gnoj, sodi sem – pri tem morate biti pozorni, da nobena koreninica ni izpostavljena neposrednemu stiku z gnojem. Če nameravate na obdelano površino še kaj posejati, recimo že omenjen česen ali jagode, potem gnoj res sodi sem. Ker pa nisem še nikoli videl krave, ki bi se posrala 20 centimetrov globoko, ga lahko prihranite tudi za na vrh. Nato jamo zasujte s polovico vrhnje zemlje, primite sadiko, stopite v jamo in steptajte zemljo okoli stebelca, nasujte še preostalo zemljo, ob deblu zastrite z kamenčki, po preostali površini razporedite pokošeno zastirko, na vrhu nje pa še koreninice iz ruše. Ob sadiko zapičite kol in jo privežite. Za konec lahko še zalijete ali pa pobegnete pred dežjem. Potrebujete torej škornje ali delovne čevlje, kramp ali močno motiko, močno lopato za prekopavanje in kakšno lopato za prelaganje, tri kole, vrvico (najboljše so tiste, ki so bile v prejšnjem življenju ročice darilnih vrečk), mrežo za zaščito pred voluharjem in deset litrov vode oziroma dežnik. Če nimate vsega naštetega, priporočam uporabo domišljije. Bistveno je predvsem to, da skopljete luknjo in vanjo vtaknete drevesno sadiko.
Zaščita. Voluhar ni edini, ki se mu bo vaše delo zdelo zelo zanimivo. Srne, zajci in kosci so najpogostejša nevarnost, ki grozi mlademu drevescu. Vse to se da urediti z dvema močnima koloma in primerno količino okoli meter in pol visoke mreže.
Če vseeno mislite, da ne boste znali sami, lahko pridete pomagat nam.
In za konec še opozorila:
naloga, ki se jo lotevate je mogoče smrtno nevarna,
zelo verjetno je kazniva,
vsekakor pa si boste s tem dejanjem naprtili odgovornost za nebogljeno bitje, ki se še nekaj časa ne bo znalo braniti samo.
Eden od simbolov permakulture je tudi viseča mreža. Ta po eni strani simbolizira eno od načrtovalskih faz, ki ji gozdarji rečemo oddaljitev, v permakulturi pa nas usmerja v opazovanje. Prvo leto pred načrtovanjem in resnim delom naj bi se namreč posvetili opazovanju. Po drugi strani pa nas viseča mreža napeljuje na idejo, da bomo po začetnih letih, ki tudi v permakulturi zahtevajo precej delavnosti, preprosto ležali in gledali kako hrana raste sama od sebe. Vendar se v Sloveniji ideja o viseči mreži ni prijela že od samega začetka, pač nismo taki. Dodatno nas je zastrupil še Vladimir Megre z idejo o tem, da naj bi rodovno posestvo obsegalo en hektar na družino, kar ni malo. Za konec pa še knjiga Seppa Holzerja »Permakultura za deloholike« – in ena od izvornih permakulturnih idej je bila zatrta v kali.
Ko je prijatelj po kakih desetih letih prišel s potovanja, me je med drugim presenetil z izjavo, da imajo vsi narodi enake pregovore: »Small is beautiful«, »Vredne su stvari u malim paketičima« in »Strup je v majhnih stekleničkah«. Torej že mora biti nekaj na tem! Vendar je osnovna ideja ta: če se želite začeti ukvarjati s permakulturo, ne potrebujete 47 hektarjev ali koliko že meri povprečna tirolska kmetija, prav tako ne potrebujete enega hektarja, kolikor mogoče imajo na razpolago Rusi. Vrt je pravzaprav ena taka osnovna in nadvse primerna površinska enota, vendar tudi vrta nimajo vsi. Če želite res napeti svoje sive celice, poskusite z urbano permakulturo in v življenje spravite svoj balkon ali okensko polico. To, da je z okensko polico manj dela, še ne pomeni, da se na njej ne morete naučiti vsega, kar morate vedeti o permakulturi.
Image may be NSFW. Clik here to view.Balkon je tako lahko prava permakulturna učilnica. Na našem trenutno raste paradižnik, blitva, bazilika, por, radič, berivka, lovor, zimska solata, paprika, drobnjak, peteršilj in aloe vera? . Če mislite, da sem jaz permakulturnik, pa vam lahko povem, kaj raste pri sosedih: koruza, breskve, trte, feferoni, rožmarin, čili, sivka, če omenim samo tiste stvari, ki jih na mojem balkonu ni (pozor to se dogaja novembra). V preteklosti smo na balkon sadili tudi buče, ki pa se niso izkazale za primerne. Stebla so namreč bingljajla preko ograje in mimo celega stanovanja spodnjega soseda in še polovico nadstropja pod njim. Skratka, dvonadstropne buče. Z njimi so bingljali tudi več kilogramski plodovi, in včasih je pihal veter. Ko so jih sosedi skrajšali na njim ustrezno dolžino, se nisem nič pritožil. Mogoče kakšne buče, ki ne rastejo toliko v dolžino, cuketke?
Seveda samo pridelovanje hrane na balkonu za permakulturnika ni dovolj, vseeno je načelo mnogonamenskosti precej pomembno. Prvo, kar potrebujete za vrt na balkonu, je zemlja. Ali mislite pol kubika zemlje v 6 nadstropje prinesti v nahrbtniku, tako kot jaz? No, pri tridesetem nahrbtniku se mi je posvetilo – če je to permakultura, potem je zame malo preveč naporna – in sem na balkonu nastavil kompostnik. Seveda zemlje nisem pridelal v enem letu, toda sčasoma so bili vsi lonci in korita in lončki polni, tako da sem začel kompost odvažati na posestvo. To je približno tako, kot da bi vodo nosili v morje. Zato sem tudi kompostiranje gospodinjskih odpadkov premaknil na posestvo.
Vsekakor se večina ljudi, ki se odločijo za zasaditev balkona, preveč ukvarja z estetiko, nekateri pa se preveč posvetimo pridelavi hrane. Najboljši primer zasaditve balkona, ki sem ga videl, tudi z vidika permakulture, se je v celoti posvetil klimatski vlogi, ki jo rastline vsekakor opravljajo neprimerno bolje kot klimatske naprave. Konkretno stanovanje je imelo pred kuhinjo balkon in oboje je bilo obrnjeno proti vzhodu. Še preden sta stanovalki začeli kuhati kosilo, je bila temperatura v kuhinji nadvse neprimerna. Zato si je ena od njiju omislila zasaditev celega balkona z Egipčanskim slakom. Od vrha ograje do stropa je tako zraslo pol metra nepredirnega zelenja in kuhinja je naenkrat postala najprijetnejši prostor v stanovanju.
Pravzaprav so se že številni spraševali o človeškem stremljenju: več, više, hitreje. Naš planet na primer ni največji, pa je vseeno optimalen za človeško gibanje. Tudi potem, ko bomo odkrivali druge za naselitev primerne planete, vam zagotavljam, da ne bo nobeden boljši od Zemlje. Saj z več, višje in hitreje ni nič narobe, vendar nas to stremljenje odvrača od tukaj, zdaj in jaz. Številna permakulturna semena se tako izgubijo v nepotrebnih načrtih: ko se preselim, ko pride pomlad, ko prepričam ženo in podobno. Pozor, pozor: z obstoječim trenutkom ni narobe popolnoma nič! Oziroma, če se spet obrnemo k pregovorom: »Najboljši trenutek za sadnjo drevesa je bil pred 20 leti, drugi najboljši je sedaj«.
Nimate prostora za drevo, posadite grm, nimate prostora za grm posadite solato. Mogoče ne boste pridelali cele sklede, zagotovo pa se boste naučili kaj o gojenju solate. In takrat, ko se boste preselili na vikend, ko bo pomlad in ko vam bo uspelo prepričati ženo, boste pripravljeni.
Pozor, ni vsako posestvo dovolj veliko za vse cone. Bralcem se opravičujem za angleščino, avtorju pa za krajo.
V permakulturi prostor, na katerem živimo, za potrebe načrtovanja največkrat razdelimo v 5 con. Običajno ga prikažemo na primeru idealizirane kmetije in odnosa do rastlin. V te cone potem glede na pogostost uporabe in medsebojno povezanost umeščamo rastline, objekte, živali – skratka vse elemente našega posestva.
Tako je nulta cona prostor, kjer živite: spalnica, kuhinja, kopalnica, skratka hiša. Tu se prepleta večina tokov, ki tečejo skozi naše življenje, tu zadovoljujemo naše osnovne potrebe in uresničujemo številne izmed želja. Tu posadimo rastline, ki jih je dobro imeti pri roki kadarkoli, ali takšne, ki zahtevajo našo stalno pozornost. V korita in lončke posadimo raznolike začimbnice in posejemo semena za pripravo sadik. Vaze zapolnimo s potaknjenci trt, murv, fig, oziroma karkoli ste pač trenutno narabutali na svojih potepih. To je prostor, v katerem živimo, prostor, ki je dostopen v copatih. V ta prostor je smotrno vložiti največ truda, saj v njem prebijemo največ časa, je zelo dragocen in po navadi tudi precej drag.
Prva cona je prostor, ki se neposredno dotika nulte cone – tukaj je mesto za vrt z zelišči in zelenjavo. Za obisk te cone imamo največkrat pripravljeno konkretnejšo obutev. Tudi tu je naša prisotnost potrebna vsakodnevno, čeprav je res, da se vrtu v dežju, pa tudi rosi raje izogibam. Najverjetneje nima smisla naštevati posameznih vrst zelenjave. Je pa smotrno omeniti, da se da določene eno- ali dvoletnice nadomestiti s trajnicami. Trajnice namreč zahtevajo neprimerno manj dela. Stoletna čebula je tako s permakulturnega vidika dodatno zanimiva. Po drugi strani pa številne enoletnice lahko gojimo na način, ki niti zahteva setve. Letos smo se recimo odločili pridelati seme blitve, zato smo štiri rastline pustili v seme. V vrečki ga je kakšen kilogram, kar lepa količina pa se ga je raztrosila naokoli. In tako smo med nabiranjem doraslih blitvinih listov v sredini oktobra že opazovali mlade blitvice. Seveda sčasoma vse skupaj postane delno do pretežno zmedeno, vendar se lastniki ponavadi kar dobro znajdemo. Na isti način recimo pri nas doma obravnavamo tudi peteršilj, tradicionalno vrtnarstvo pa takšen pristop priporoča za motovilec. Skratka, lahko ga uporabite za vse vrtnine, ki ste jih sposobni spoznati v fazi kličnih listov. Seveda se tu pojavi paradoks: bolj kot poenostavljate gojenje vrtnin, bolj in bolj spadajo v bolj oddaljene cone.
Tudi druga cona je še vedno intenzivno oskrbovana, vendar vsakodnevna prisotnost ni več potrebna. Tu zasadimo predvsem zahtevnejše sadno drevje in grmičevje. Seveda nič, kar bomo posadili kamorkoli, ne bo potrebovalo oskrbe s takimi ali drugačnimi naftnimi derivati. Sintetizirana mineralna gnojila torej ne sodijo v permakulturni svet, seveda pa obstajajo tudi mineralna gnojila, ki jih lahko pridelamo doma ali najdemo v bližnji okolici. Nobenih pesticidov – v permakulturi se trudimo za to, da bi bile rastline čim močnejše in ne, da bi bili njihovi gostje čim šibkejši. V odvisnosti od razpoložljivega prostora v tej coni lahko posadimo malino ali maline, češnjo ali češnje. Bolj zgodnje bliže hiši, tiste ki rodijo pozneje pa malo bolj stran. Ponudba sadjarjev je vedno bolj ustrezna tudi našim potrebam. Če želite zelo pester dom z okolico, je končna številka vnesenih sort štirimestna. Vendar je to bolj pristop za botanične vrtove. Ker pa ste se odpovedali pesticidom, ne pozabite na zeliščni sloj! Sem spadajo vse rastline, katerih gojenje ste izmojstrili do te mere, da jih lahko samo obirate.
Na conacijo permakulturnega posestva pri pojočem potoku (PPPPP) ima ključni pomen nagib terena. (Karotografija: ESRI, GURS in jst)
Tretja cona za lastno uporabo naše prisotnosti ne potrebuje več. Seveda prihajamo obirat plodove ali nabirat les. Hkrati kontroliramo stanje in razvoj, ter ob tem naredimo načrt usmeritvenih del, ki bodo zagotovila, da se najrazličnejši predeli razvijajo v želeni smeri. Prav tako v to cono umestimo rastline ali živali, katerih gojenje smo izmojstrili do te mere, da nam omogočajo zaslužek. Le-te obsegajo večje površine, saj le te omogočajo smotrno izrabo časa.
V četrto cono ne posegamo, to je prostor za divje živali, prostor za sprostitev, vaš osebni pragozd. Seveda lahko po sprostitvi na poti domov poberemo kakšno poleno, vendar naj bo naš vpliv na ta prostor čim manjši. Predvsem pa ne pojdite nikoli nikamor brez kakšnega orodja, recimo beležnice in svinčnika, ali vrtnih škarij. Tako bo vsak sprehod po vašemu posestvu postal zmes načrtovanja in sproščenega dela.
V vsakdanjem življenju stvari niso tako preproste; če živite v šestem nadstropju bloka v soseski s 1500 prebivalci in ste vpeti v vsakdan službenih obveznosti, je vse skupaj čisto drugače. Vaša nulta cona je stanovanje, prva stopnišče in dvigalo. Druga cona so igrišče in parkovne površine pred blokom ter avto, tretja cona sta služba in vikend, skratka težko obvladljiv konglomerat, ki zahteva velike investicije v transport. Imamo pa Slovenci to srečo, da lahko za četrto cono proglasimo kar vse slovenske gozdove. Bomo znali ohraniti to prednost, ali bo šla po isti poti kot vse pridobitve razrednega boja od Matije Gubca do komandanta Staneta?
Tako si to predstavlja Seep Holzer. (Vir. Holzerjeva permakultura)
Permakulturni sistemi so učinkoviti tudi zaradi drobnih in domiselnih rešitev. Tokrat bomo pripravili visoko (gomilasto) gredo.
Zakaj so visoke grede boljše od običajnih:
večja obdelovalna površina;
organske snovi v sredini grede med razkrajanjem oddajajo toploto, kar pomeni, da se zemlja na taki gredi spomladi prej segreje, torej lahko prej sejemo in sadimo;
z gredo nimamo nobenega dodatnega dela, ne prekopavanja, ne gnojenja. Če bomo redno dodajali zastirko, bodo tla ostajala prhka, spodnje plasti materiala pa se bodo počasi spreminjale v humus;
na površini ne zastaja voda, tako da je manj nevarnosti, da rastline, predvsem mladi sejančki, zgnijejo;
olajšajo delo, manj trpi hrbtenica, saj se potrebno manj sklanjati.
Seveda bo tudi veliko priložnosti za najrazličnejše permakulturne pogovore. Zvečer bodo vrtovi na Senovem tako bogatejši za gredo, ki nam bo poleg hrane prinesla tudi nekaj znanja, primer dobre prakse in obilico druženja. Udeleženci tečaja pa boste pridobljeno znanje s pomočjo permakulturnih načel lahko uporabili tudi pri sebi doma.
Delavnica bo v soboto, 7. decembra od 9h do mraka na Senovem, Bračičeva ulica 5 (na Majinem vrtu). Parkirna mesta so pri Gostilni Senica, nekaj jih je tudi pred blokom.
Potrebna oprema: vremenu primerna obutev in obleka, podloga za risanje, risalni listi, barvice in svinčniki ter vrtno orodje (lopate, grablje, motike… rokavice). Za topel obrok in čaj bo poskrbljeno. Dobrodošel kakšen prigrizek ali sadje za na skupno mizo.
Prispevek znaša 20 eur oziroma protivrednost v darih. Prijavite se na janez.bozic@outlook.com
Image may be NSFW.
