Na delavnici zelenega denarja je trgovanje strogo lokalno.
Potem, ko permakulturna načela uresničiš v domu, vrtu in sadovnjaku, je čas da razmisliš, kako bi jih uporabil tudi na ne-ekosistemskih področjih. In ker se ravno ukvarjamo s predponami eko, je tu seveda ekonomija. Čeprav danes v krogih, ki se po navadi ukvarjajo z ekonomijo, ne izgleda več tako, sta bila v stari Grčiji pojma ekonomija in ekologija neločljivo povezana, prav tako pa sta povezana tudi v permakulturi. Z LETS sistemom smo se tako spoznali že na drugi permakulturni delavnici v Sloveniji, ki jo je vodil Declan daljnega leta 1994 v Svetinjah, torej lahko vsekakor sprejmemo, da je lokalna ekonomija v Sloveniji izvoren del permakulturnega nabora znanj.
Kako poteka igrica, vam ne bom povedal, saj je presenečenje njen bistveni element. Na kratko le to, da v 15 minutah povzame številne lastnosti obstoječega sistema, kot tudi razloge za nove pristope. S to igrico v mislih je prestavitev teorije lažja. Bernard bi rekel: »Denar je družbeno sprejeto menjalno sredstvo«, in mi na delavnici smo družba. In to dobra. Skratka, po igrici je teorija bolj sprejemljiva, sicer pa se je dotaknemo le na kratko. Predvsem je potrebno vedeti, da funkcija menjave ni edina funkcija denarja, tu je še funkcija vrednotenja, varčevanja, ustvarjanja identitete in še kaj.
Nova denarna valuta namenjena trgovanju na delavnicah.
Vendar se moramo najprej odtrgati od evra, njegove lastnosti so namreč naravnane natanko tako, da kar najbolje služi globalizaciji, mi pa bi se radi lotili lokalizacije. Zato odpremo menjalnico, v kateri lahko evre zamenjamo za dare. Dar je denarna enota, ki smo jo razvili prav za ta namen. V veljavo vstopi, ko se udeleženci s tem strinjamo, kar je že ena izmed razlik od evra, ali dolarja. Vsaj jaz se ne spomnim, da bi me kdo vprašal, ali si evra dejansko želim, oziroma dolarja, ki je mnogim celo vsiljen. Prav tako se tudi strinjamo, da bodo dari prenehal veljati po koncu delavnice in da bo v vmesnem času izgubil 6 % vrednosti. Zakaj izgubili? Ker je ravno to tisto, kar spodbudi menjavo, vsi bi jih še pred koncem delavnice nadvse radi uporabili.
Naslednja vaja sestoji iz ustvarjanja plakata, na katerem vsi udeleženci predstavijo svojo ponudbo. Delavnico pravzaprav začnemo že ob zbiranju prijav, saj moramo udeležence spodbuditi, naj s seboj prinesejo čim več svojih izdelkov, pridelkov, če imajo kakšne ročne spretnosti pa naj s seboj prinesejo orodje za njihovo izvajanje. Brez proizvodnje namreč ni menjave, pa naj si zagovorniki terciarnega sektorja mislijo, kar hočejo.
In kaj je potrebno navesti ob prestavitvi ponudbe? Ceno. Tu se soočimo z drugo funkcijo denarja – vrednotenje. Ljudje se tega lotijo na zelo različne načine. Aha, tukaj imam liter ekološko pridelanega jabolčnega soka, ki bi v nakupovalnem centru stal 2,5 €. En evro je tri dare – in poskusijo sok prodati za 9 darov. Drugi se poglobijo in razmislijo, koliko časa so dejansko porabili za pripravo določenega izdelka. Preštejejo kolikokrat so šli v sadovnjak in koliko bencina so za to porabili, koliko časa so preživeli v sadovnjaku, kolikokrat so morali prebrati jabolka, koliko je stalo stiskanje in stekleničenje. Nato izračunajo, da so za liter jabolčnega soka porabili 0,96 evra in ga nato prodajo za tri dare. Hm?
Tu se soočimo z resnico, ki jo je izpostavil Masanobu. Po naravni poti pridelana hrana mora biti cenejša kot industrijsko pridelana. In če delate vsaj približno tako kot on, je to res. Oziroma, če odkrijete, da je vaša proizvodna cena višja, kot cena na polici v trgovini, najverjetneje delate nekaj hudo narobe. Seveda je Masanobu govoril o proizvodni ceni, že sam pa je spoznal, da so trgovci njegove izdelke sposobni in željni prodajati neprimerno dražje. Sam je sicer vztrajal pri ceni, ki je njemu in družini omogočala skromno življenje.
Sledi menjava. Zanimivo, da se udeleženci najprej lotijo materialne izmenjave. Kot sem že omenil, dari niso najbolj primerni za varčevanje, pač pa so za težke čase nadvse primerne vložene gobice. In ker so vsi prišli od nekod, s seboj niso mogli prinesti vsega. Zato pa je prodano vse kar so prinesli. In potem so na vrsti masaže, svetovanja, skratka usluge. Seveda ni vse popolno, jaz sem tako dve leti čakal na frizerja. Po tej vaji torej vsi vedo, kdo kaj nudi, kdo kaj potrebuje in če prihajajo iz istega kraja, je to samo začetek. Tako pri nas tkemo vzorce.
In za konec še menjalnica. Dare zamenjamo nazaj v evre, ponavadi ne vseh. Nekaj tistih, ki imajo na hrbtni strani napisan črnogorski vic, običajno postane spominek. Ker pa smo mi te bankovce natisnili in jih tudi potrebujemo, vam bom vic napisal tukaj, tako da mi lahko naslednjič bankovce pustite.
Američan pride v Črnogorski hotelčičk in najame sobo. Na recepciji odpre denarnico in v naprej plača 100 dolarjev. Receptor debelo gleda in si reče evo, to je priložnost, da po pol leta izplačam mesarja. Odide preko ceste in da mesarju 100 dolarjev. Tudi ta je presenečen in si reče, to pa je idealna prilika, da plačam ovce, ki mi jih je kmet prodal na kredo. Krene do kmeta in mu da 100 dolarjev. Temu se oči orosijo, hvala bogu, kurbica iz mesta mi že cel mesec grozi, da bo vse povedala ženi, če se končno ne prikažem z denarjem. Gre h kurbici in ji da 100 dolarjev. Tudi ta je denarja vesela, saj je receptorju že dolžna ravno stotaka za sobico, v katero lahko vodi stranke. Odide v Črnogorski hotelčič in receptorja že spet osreči s 100 dolarji. V temu trenutku se ob recepciji pojavi ameriški gost, izjavi, da s sobo ni zadovoljen, vzame svojih 100 dolarjev in izgine.
Več na permakultruni delavnici.
