Marsikomu je dejstvo, da so nam denar tiskali v Beogradu – no ja, tako so vsaj napisali na bankovce – šlo močno v nos. Saj samo tiskanje niti ni bilo problematično, bolj nas je motilo to, da so nas ob vsaki izdaji še enkrat izdali in si privoščili inflacijo po lastni izbiri. Nekatere je to samo motilo, drugi pa so imeli tudi ideje, kako se temu izogniti. Še preden je Republika Slovenija izdala svoj denar, najprej vrednostne tolarske bone in nato še tolarske bankovce, je eden izmed tistih, ki so imeli idejo, prešel v ofenzivo. Hamurabi je zasnoval denarno enoto lipo. Danes o tem razmišljajo le še numizmatiki, vendar ni povsod tako – komplementarne oziroma vzporedne valute so po vsem svetu deležne izjemnega zanimanja.
Prvo javno omembo Lipe smo zasledili v Mladini, natančneje v že uveljavljeni rubriki »Črna borza preživetja« 19. maja daljnega leta 1989. V tej rubriki so poleg Hamurabija sodelovali tudi Dežurni finančnik, Veliki starec in pa seveda tudi posamezne službe, kot so Plansko analitska služba črnoborzijancev in Sindikat črnoborzijancev. Rubriko smo, kljub šaljivim naslovom, prebirali nadvse resno, saj nam je upoštevanje njenih nasvetov omogočilo soočenje s hiperinflacijo takratnega monetarnega sistema. Zaradi trajne in vedno večje inflacije je bila funkcija varčevanja za jugoslovanski dinar takrat že zdavnaj stvar preteklosti. V tistem času smo bili priča izgubi funkcije vrednotenja, saj so se cene spreminjale vsak dan sproti. Kmalu pa je bila močno oslabljena tudi funkcija menjave. Razen menjave v nemške marke, ki smo jo vsi izvršili še isti dan, ko smo dobili plačo. In kot protiinflacijski denar je bila lipa načrtovana tako, da se je inflacija ni dotaknila. Vrednost lipe so izračunavali na osnovi povprečne vrednosti blaga, ki smo ga 31. 12. 1988 lahko kupili za 10.000 dinarjev.
Ta bankovec je razlog, zakaj smo tudi njegovemu potomcu, na katerem je bila sicer le ena ničla, rekli jur. Beseda jur sicer izhaja iz enega prejšnjih tisočakov, na katerem je bil upodobljen Sv. Jurij.
Slogan Črne borze preživetja: »Človek mora reševati tudi sebe, ne le oblast«, je še vedno aktualen. Zanimiva sta tudi stavka: »Vsak ve, da inflacije ne bi bilo, če država ne bi tiskala denarja« ali » Glavni vzrok naše inflacije je, da so si NBJ (Narodna banka Jugoslavije) in drugi finančni subjekti v preteklih letih nakopali preveč dolgov in nepokritih terjatev«. Ob malenkostnih spremembah bi lahko obe izjavi še vedno krasili naslovnice tiska. Danes vemo, da je tiskani denar le majhen delček vsega denarja v obtoku, večino le-tega pa tako ali tako po lastnemu preudarku in zelo ohlapnih pravilih izdajajo komercialne banke. Inflacije pa ni? Je pa zato javni dolg, in to vse večji, pa tudi nepokrite terjatve, ki ponovno spodkopavajo stabilnost sistema.
Hkrati s pesimističnimi izjavami pa so se začele pojavljati tudi osnovne strategije preživetja. »Država je tiskanje denarja dovolila vsakomur, Merkator izdaja bone, podjetja menice, ljudje pa čeke v naprej«. Zakaj torej denarja ne bi izdajali še mi – in so ustanovili podjetje Lipa holding. Enaka vprašanja si danes postavljajo lokalne skupnosti po vsem svetu in vzpostavljajo svoje valute. Stavek, ki definira okolje, v katerem bo rasla lipa: »Denarni sistem je treba zgraditi zunaj obstoječega sistema«, je tako zame najboljši opis komplementarnih, torej vzporednih valut, ki v Evropi pa tudi drugod po svetu vedno pogosteje spremljajo trgovanje v evrih, dolarjih in ostalih oblikah FIAT denarja.
Glavni zagon, srebrno osnovo, kovanje in tisk lipe – nove valute pa je omogočila ravno rajnka Jugoslavija. Hamurabi je namreč opazil, da je vrednost kovancev kot kovine in s tem potencialne surovine neprimerno višja, kot njihova nominalna vrednost. Kmalu tako zasledimo tudi naslov LBC (Lipa Bank Corporation) odkupuje kovance. S tem si je Lipa holding zagotovila konkretno kritje za zagon projekta.
