In to dobesedno – jesen je za večino drevesnih vrst, ki jih imamo navado saditi v Sloveniji, najboljši možni čas.
Zakaj posaditi drevo? Razlogov je več. Če živite v mestu, je dreves zagotovo premalo, če živite na podeželju, dreves nikoli ni preveč. Tisti, ki živite v gozdu, ste naloge oproščeni, tam drevesa rastejo sama od sebe. Je pa res, da si mogoče želite kakšnega drugačnega. Poleg želje po raznolikosti pa drevesa sadimo tudi zaradi hrane, sence, zavetja, listja, cvetja, lesa, lepote ali v spomin.
Kam? Predvsem v mestu zna to biti problem. Zato bi vas želel najprej usmeriti v vsa krožišča, kamor še niso umestili raznoraznih zmazkov. Če pa so v vašem kraju vsa krožišča že zasedena, so avtocestni priključki izredno bogati z najrazličnejšimi površinami, ki so dostopne samo z veliko domišljije in drznosti. S tem mislim na tiste trikotnike med avtocesto in njenimi priključki. Podobnih trikotnikov je dovolj vsepovsod po mestih. Včasih jih imenujejo parkovne površine. Bistri načrtovalci sosesk so v njih drevesa posadili predvsem ob robove, medtem ko osrednje površine ostajajo neizkoriščene. Vi svoje drevo posadite čimbolj na sredo.
Če živite na vasi, lahko rečem le to: nisem še nisem videl sadovnjaka, v katerega se ne bi dalo posaditi še kaj.
Ja ata, zakaj pa sadite drevo, ne boste dočakali, da bi jedli njega sadove.
Mogoče res ne, zato pa jih bodo jedli moji vnuki in se ob tem spominjali mojega imena. (ljudska)
(Vir ilustracije: http://blog.monkiezgrove.com/2012/07/01/lets-plant-tree)
Kje dobite sadiko? Če nimate denarja, da bi sadiko kupili v drevesnici, kjer imajo izreden izbor in listke z opisom vrste in sorte, jo lahko izkopljete v gozdu ali na zaraščajoči površini. Glede na to, da številne nimajo več listja, boste o vrsti predvsem ugibali, je pa res, da se da vrsto spoznati tudi po lubju, popkih in načinih razrasti. Čeprav nimajo listja, pa imajo lastnika – če vas zaloti pri kraji, se mu opravičite, povejte čim lepšo zgodbo o namenu, predvsem pa ves čas obdržite nadvse prijazen pogled. Če to ni dovolj, mu lahko ponudite dva evra. Zgledujte se po ciganih in se kraje ne lotite sami. Sadika naj bo visoka vsaj meter in pol, mladostna, najbolje kar mlada, recimo pet let. Seveda v naših klimatskih pogojih ne zrastejo vse vrste toliko v takšnem času, ampak okvirno bi moralo delovati. Kopati je potrebno začeti precej na široko in paziti, da ne poškodujete korenin; če jih poškodujete jih na koncu poškodbe odrežite, najbolje z vrtnimi škarjami. Potrebujete torej močno motiko ali lopato za prekopavanje, vrtne škarje ali nož in čim večjo vrečo.
Če se boste lotili popolnitve sadovnjaka, imate mogoče kakšno domače drevo, ki ga je vredno presaditi, vinogradniške breskve, orehe, slive, skratka marsikaj, kar pač zraste in za pot do plodov ne potrebuje cepljenja. Ali pa kakšne perspektivne divjake. Mogoče ima kaj takšnega sosed? Ali pa o sadnji razmišljate že dalj časa in ste v tem času vzgojili čudovite sadike.
Tudi pomotoma ne boste ostali tako čisti.
(Vir: http://www.onewater.co.uk/page-other.php?id=17)
Kako posaditi drevo? Obstaja ogromno nasvetov na to temo. Ne zgubljajte se v podrobnostih: »Just do it«. Vendar vedite: nikoli več mu ne boste mogli dati toliko, kot ob sadnji, zato se splača potruditi. Pokosite površino, na katero nameravate posaditi drevo, pridobljeno zastirko shranite. S krampom, težko motiko ali čvrsto lopato razrahljajte rušo, popukajte vse koreninice in jih zložite ob zastirko, ki ste jo pridobili ob košnji. Tudi to je zastirka, vendar ima to lastnost, da iz nje poganjajo mlade rastline, ki bi drevesu lahko odžirale hrano. Poleg tega pa bi vi na to okoli en kvadratni meter veliko površino mogoče radi posejali kaj drugega. Česen bi bil na primer kar dobra ideja. Velikost prerahljane površine naj bo tolikšna, da bo ustrezala razponu korenin. Z lopato odstranite vrhnji sloj zemlje in ga zložite v nadvse ličen kupček. Ta sloj je drugačen od nižje ležečih slojev zemlje, saj vsebuje mirade mikroorganizmov, ki v večjih globinah ne preživijo in jih je potrebno zato vrniti v vrhnji sloj. S krampom poglobite jamo in nižje ležečo zemljo preložite na ločen kup. Sadika mora biti presajena tako globoko, kot je rasla na izvorni lokaciji, ni pa nič narobe, če je pod njo še kakšen sloj prerahljane zemlje. Spravite tudi eventuelne kamenčke. Če imate mrežo proti voluharjem, je sedaj čas, da jo uporabite. Če je nimate, je vsepovsod polno nasvetov, ki so manj učinkoviti, so pa zato bolj priročni ali sonaravni. Kakorkoli, z zemljo ki ste jo izkopali iz dna zastrite korenine. Če imate gnoj, sodi sem – pri tem morate biti pozorni, da nobena koreninica ni izpostavljena neposrednemu stiku z gnojem. Če nameravate na obdelano površino še kaj posejati, recimo že omenjen česen ali jagode, potem gnoj res sodi sem. Ker pa nisem še nikoli videl krave, ki bi se posrala 20 centimetrov globoko, ga lahko prihranite tudi za na vrh. Nato jamo zasujte s polovico vrhnje zemlje, primite sadiko, stopite v jamo in steptajte zemljo okoli stebelca, nasujte še preostalo zemljo, ob deblu zastrite z kamenčki, po preostali površini razporedite pokošeno zastirko, na vrhu nje pa še koreninice iz ruše. Ob sadiko zapičite kol in jo privežite. Za konec lahko še zalijete ali pa pobegnete pred dežjem. Potrebujete torej škornje ali delovne čevlje, kramp ali močno motiko, močno lopato za prekopavanje in kakšno lopato za prelaganje, tri kole, vrvico (najboljše so tiste, ki so bile v prejšnjem življenju ročice darilnih vrečk), mrežo za zaščito pred voluharjem in deset litrov vode oziroma dežnik. Če nimate vsega naštetega, priporočam uporabo domišljije. Bistveno je predvsem to, da skopljete luknjo in vanjo vtaknete drevesno sadiko.
Zaščita. Voluhar ni edini, ki se mu bo vaše delo zdelo zelo zanimivo. Srne, zajci in kosci so najpogostejša nevarnost, ki grozi mlademu drevescu. Vse to se da urediti z dvema močnima koloma in primerno količino okoli meter in pol visoke mreže.
Če vseeno mislite, da ne boste znali sami, lahko pridete pomagat nam.
In za konec še opozorila:
- naloga, ki se jo lotevate je mogoče smrtno nevarna,
- zelo verjetno je kazniva,
vsekakor pa si boste s tem dejanjem naprtili odgovornost za nebogljeno bitje, ki se še nekaj časa ne bo znalo braniti samo.
