Gozdarji se z gojenjem ukvarjamo nadvse sistematično. Slovenski pregovor pravi da: »Les na lesu rase«. Kmetje radi dodajo da: »Hosta raste sama«. Gozdarji pa bi lahko dodali: »Da je kvaliteta nalezljiva«, nikoli pa ne pozabimo omeniti, da je: »Gozdarstvo gospodarska dejavnost«. Zato se gojenja in tudi še česa drugega vsak gozdar uči od prvih začetkov, pa upajmo do čim poznejšega konca. Ravno tako je z vpetostjo gojenja v življenje gozda. Začne se še pred spočetjem. Seveda drugače na vsakem rastišču in za vsako drevesno vrsto, da pa stvari ne bi bile preproste, tudi če ista vrsta raste na različnih rastiščih, zahteva drugačne gojitvene pristope. Ta pestrost je skupaj s specializacijo rodila tisoče gojitvenih tehnik. Izmed teh se nam danes in tukaj mnoge zdijo bizarne. Druge pa se že stoletja nemoteno razvijajo in so, kot je videti, izšle naravnost iz pragozda, se umestile v ljudsko izročilo, se prebile v stroko in kljub prevladi tujih vplivov na vseh področjih še vedno vztrajajo. Tem rečemo sonaravne.
LES NA LESU RASE
JELKA
Na rastiščih jelke in bukve lahko obe, pa tudi javor, jesen in brest, vzklijejo v najtemnejši senci. Približno pol jih pojedo jeleni in srne, drugo polovico pa košute in srnjaki. Če se gobcu izmakne kakšna jelka, preživi, drevesca ostalih vrst pa zaradi pomanjkanja svetlobe odmrejo. Jelkica pa počasi in vztrajno: prvo leto zraste malo, pa še malo drugo leto, tretje leto požene prvo, kratko stransko vejico. Stranske vejice so zelo pomembne, nič nenavadnega ni, da je jelka »širi ko dali«. Iglice na dolgih stranskih vejah lahko prestrezajo svetlobo na večji površini, poleg tega pa odvračajo rastlinojede gobce stran od osrednjega vršička. Po stoletju ali dveh, ko mala jelkica končno uide izven dosega rastlinojedega gobca, je življenje malo bolj preprosto. Krošnja je še vedno ploščata in vsakoletni venci novih vej si sledijo vsak centimeter. Še vedno obstaja nevarnost, da jo ogulijo novo rastoči rogovi ali poškodujejo mimoidoče živali. Tu lahko pomaga dogajanje pod zemljo, o katerem ne vemo veliko; ker pa govorimo o krasu, torej apnencu in veliki skalovitosti, vemo, da je mesto rasti zelo pomembno. Vsi koreninski sistemi na krasu se morajo prilagajati podzemnim žepom, jarkom in mogoče tudi rovom. Tista drevesa, ki zrastejo nad globokimi žepi zemlje, imajo mnogo boljše možnosti za rast, vendar se korenine vseh srečujejo in zraščajo. Kot vsa drevesa pa se tudi jelka povezuje s hifami gliv. Z enimi in drugimi si izmenjujejo minerale, sladkorje in še marsikaj. Jelka v senci odraslih dreves se je mogoče rodila takrat kot vaš ded, v tej isti senci lahko dočaka tudi smrt vaših vnukov in v tem času se ne bo zdebelila, da je ne bi mogli objeti s prsti. V teh dveh stoletjih so odrasla drevesa obrodila že večkrat, in znova in znova so se posamezna drevesa začela prebijati proti nebu. In znova in znova jih je večina propadla.
Nato se je nedaleč proč podrla velikanka in v strehi sestoja se pokazalo modro nebo, sončni žarki so prodrli do tal in jelka, kapnica, kot ji rečemo gozdarji, je planila k nebu. Sedaj se mudi! To je dirka za prostor pod soncem. V času enega človeškega življenja se lahko prebije v streho sestoja in zasede glavnino nastalega prostora. V znatni meri modro nebo zastrejo tudi okoliška drevesa strehe sestoja, hkrati pa v to vrzel v strehi sestoja hitijo tudi bukvice, javorji, jeseni ali bresti, ki so v sloju mladja vztrajali ravno tisto leto. Nastalo je pomladitveno jedro, vanj so se vklopila tudi drevesa naslednjih vznikov. Najmlajše jelkice v tej borbi nimajo več možnosti, malo večje pa, in te skupaj z listavci zaplinijo preostali prostor. Ko je modro nebo zastrto, se rast v pomladitvenem jedru upočasni, najšibkejša drevesa začnejo odmirati, najmočnejša pa se ponovno predajo čakanju na luknjo v sestojni strehi. Ploščata krošnja jelke, ki je v tem šprintu zmagala, se spremeni v stožčasto, jelka prvič zacveti, prvič rodi in prvič mora v tem maratonu življenja, skupaj z drugimi odraslimi drevesi, poskrbeti zase in mlada drevesca pod njeno krošnjo. Sama ne bi zmogla, ker pa ji pomagajo tudi ostala drevesa, se uspešno bori z vetrom, mrazom in težkim snegom. Njeno lubje ni več tanko, posejano z majhnimi mehurčki, v katerih se skrivajo solzice smole. Kot z oklepom se obda s ploščicami, lubje postaja vse debelejše in spraska ga lahko le še medved. Naša jelka ni več kapnica in dosegla je debelino, da je tudi dva izmed nas ne moreta objeti in res: »Les na lesu rase« v tem pomenu pravi, da na drogu jelke kapnice zraste drevo z mogočnim deblom in še večjo krošnjo. Ko se prebije med najvišje, še nekaj časa ohrani stožčasto krošnjo, vendar tudi ta zlagoma spremeni obliko, krošnja je vse bolj valjasta in na njenih vodoravnih vejah rastejo pokončni storži. Za gozdne razmere jelka obrodi pogosto, najprej vijoličasti storžki zelenijo in zorijo, rastejo in sivijo, krovne luske odpadajo in nešteto malih semen, opremljenih s krilci, se vrtinči v vetru in leti svoji nadvse negotovi usodi naproti.
In končno se njena rast upočasni, na deblu se bodo začele pojavljati bule in gube, znak, da deli ličja že odmirajo. Njena krošnja se bo počasi redčila, mrtvih iglic je več kot novih, odmirale bodo posamezne vejice in pozneje tudi veje. V krošnji se bo pojavila bela omela, vsepovsod drugje pa najrazličnejše živali in glive. Kaj se medtem dogaja v koreninah ne vemo, vendar jelka hira, mogoče jo bo podrl vihar, mogoče pa bo umrla stoje in nato bo obrodila še zadnjič.
Mrtvo drevo je bolj živo od živega.
Žolne in detli bodo med iskanjem ličink razkopali lubje mrtvega drevesa, nato pa še beljavo, se zapičili v črnjavo in trske bodo leta in leta padale proti tlom. Okoli debla bodo ustvarile stožec, zastirale bližnjo okolico in nase vezale vlago, ki je na krasu še kako manjka. Glive bodo les spreminjale v majhne kockice in tudi te se bodo počasi kopičile ob vse nižjem in nižjem deblu. Jelka, ki je rastla več stoletji in gradila sestoj, se bo prek komposta zlila z gozdnimi tlemi. In glej, že spet: »Les na lesu rase« Tokrat malo drugače, iz strohnelega lesa se namreč dvigujejo mlada drevesca in krog je sklenjen. Tako se stvari dogajajo v pragozdu, na jelovo bukovem rastišču, pa tudi v najrazličnejših pragozdovih širom po svetu. Način gospodarjenja, ki oponaša takšno dogajanje, se imenuje prebiralno gospodarjenje.