Monokulture, ki so preko koncentracije obdelovancev omogočale dober izkoristek površin in vloženega dela, so na osnovi pozorne izbire vrst s primernimi lastnostmi omogočile najvišjo možno izrabo vloženega kapitala. Skupaj z imenom in prijemi smo jih sicer sprejeli le poljedelci in gozdarji, kar pa še ne pomeni, da se niso razširile tudi na druga področja.
Znan je rek, da: »Rima niso zgradili v enem dnevu«. Nihče pa ne omeni, da so ravno toliko časa gradili tudi namakalni sistem na Nilu. In še malo dlje so razvijali celoten sistem vzgoje žit v Mezopotamiji, 12 000 let bi bila kar primerna ocena trajanja. Prvotne žitne kulture so bile v osnovi sonaravne, torej le malo drugačne od takratnih step; z razpoložljivimi sredstvi niti ni moglo biti drugače in glede na takratne potrebe je bilo to tudi dovolj, saj je bila sonaravna tudi človeška populacija. V času spreminjanja iz stepe v polje pa so se poleg pšenice razvijale tudi na pridelavo pšenice vezane vrste, recimo vegetacija žitnih plevelov, žitne rje, pa ljudje in z njimi tudi lastovke in miši … Znanstveniki temu rečejo koevolucija, torej vezan razvoj vrst. Žitni pleveli so šli s kulturo žit že najmanj enkrat do konca in nazaj. Pri tem moramo vedeti, da je to, kaj smatramo za plevel, popolnoma odvisno od stopnje človeškega znanja in razvitosti kmetijstva. Nekatere vrste so bile nekoč plevel, danes pa so kulturne rastline in obratno. Tak je na primer oves, ki je svojo kariero začel kot plevel med pšenico. Sedaj je za večino prvotnih žitnih plevelov zelo težko ali celo nemogoče določiti izvorno rastišče, saj so z ladjami potovali preko Mediterana in z vetrom v sosednjo vas. In seveda ladje in veter tudi v nasprotno smer niso šli praznih rok. To so bili pleveli, ki so z žiti živeli več 1000 let, recimo prelepi mak, ali zdravilna kamilica in plavica, ki je rast žit celo izboljševala. Nekateri pleveli pa so letino uničili; skratka, vse skupaj je bolj ali manj en sam matr.
Vendar so se potovanja daljšala in ladje so s seboj prinašale nove kulturne rastline in še novejše plevele, največji mejnik iz tistega časa pa so bila potovanja preko oceana. Pleveli, ki so prišli z one strani oceana, so bili neprimerno bolj moteči, saj za borbo proti njim niso imeli potrebnih tradicionalnih znanj. Za njih ročna obdelava ni bila dovolj, potrebno je bilo razviti popolnoma nove prijeme. Vendar so stoletja uredila tudi to malenkost, soočeni s tem izzivom so poljedelci razvili nove načine kolobjenja. In ponovno se je vzpostavila napredna združba žitnih plevelov, ki se je v nekaterih primerih najbolj razbohotila na robovih in obmejkih, sicer pa je lahko osvojila bolj ali manj celo obdelano površino.
Še ena velika sprememba v razvoju žitnih plevelov se je zgodila leta 1940, ko so v kmetijstvo začeli prodirati kemijski proizvodi. Prvotni žitni pleveli so začeli izginjati. Peter Skoberne in Tone Wraber sta tako leta 1989 ugotovila, da je v Sloveniji med 29 izumrlimi vrstami kar 6 plevelnih. Zato pa so se začeli uveljavljati drugi pleveli. Proces ni šel z danes na jutri in tudi ni bil enosmeren; tako se danes poljedelci že spet ubadajo s približno 10 pleveli, ki so res neki čisto drugi, ampak še zdaj je vse skupaj en sam matr. Poleg tega pa poljedelce mori še okoli 15 žitnih bolezni, ki so v 10 000 letih prav tako preživele svojo koevolucijo. Njihov vezan razvoj je prav tako temeljil na prilagajanju na borbo proti njim, potovanju preko morij in sožitju z vetrovi ter živalmi … in seveda je bila tudi koevolucija, na primer žitne rje, ravno tako hitra ali pa še hitrejši kot pri plevelih. Meni najbolj zanimiva bolezen žit je vsekakor rženi rožiček, gliva, katere alkaloid povzroči krčenje žil, gangreno, halucinacije in smrt. Bolezen pri ljudeh so premagali z izboljšano tehnologijo mletja žit in kontrolo vsebnosti alkaloidov. To pravzaprav pomeni, da jo žita še vedno imajo in je dejansko še prisotna v krmi za pitance. Tako, da bi bilo mogoče čisto dobro še enkrat razmisliti, kaj je bilo s tistimi norimi kravami.
Skratka, kot bi to povedal Mario Lešnik: »Proces globalizacije ne vpliva samo na bivanjske interakcije pri človeški vrsti, temveč preko nje deluje na vse žive organizme v ekosistemih.« Razvoj mehanizacije, vse večja dostopnost sintetičnih gnojil in herbicidov so omogočili obdelavo površin v rangu kvadratnih kilometrov, vendar je bilo takih površin le malo. Zato so si vrli kapitalisti, pod sloganom: »Rešimo svet pred lakoto«, omislili tako imenovano zeleno revolucijo. Mehanizacijo in kemijo so združili z obsežnimi komasacijami in tu so bile površine, na katerih so poleg traktorjev in kombajnov lahko začeli uporabljati tudi letala in še marsikaj, o čemer nočete niti slišati. Svoje proizvode so sicer še naprej imenovali hrana, vendar lakota, vsaj pri ljudeh, začuda ni izginila.